1.2.2019

MP #88: BRAVO - Razvojni klub tudi za trenerje

Odhod Mateja Škrbca za vodjo nogometne šole tradicionalnega kluba NK Krka ponuja priložnost tudi za razmislek o razvoju trenerjev. Tema je sicer široka, morda zgolj kratek razmislek o razvoju trenerjev v Bravu. 

Bravo je zagotovo klub, ki od ustanovitve dalje ogromno polaga ravno na strokovnost dela na vseh nivojih, od otroškega nogometa do prve ekipe. Pri tem skuša v nogometni prostor vnašati nekatere novitete. Ambicija se ne konča pri vsakoletnem sestavljanju trenerske piramide, filozofija kluba ni zgolj dati trenerjem možnost afirmacije in treniranja, ampak izgraditi način delovanja, ki forsira intenziven razvoj trenerskega kadra.

Zato Bravo ne išče trenerjev, "ki že vse vedo", predvsem pa ne tistih, ki so "one man band", ki še pomočnikov ne potrebujejo in ki jim je pomemben cilj pri njihovem delu delovati zahrbtno, prehiteti, spotakniti in odriniti ostale trenerje v klubu. Sicer si vedno prizadeva za že izkušene in že uspešne, a hkrati tudi za ambiciozne ljudi s talentom za trenersko delo, ki si želijo sodelovati z drugimi trenerji in so pripravljeni veliko vlagati v svoj in klubski razvoj. Pri tem daje možnost trenerske afirmacije tudi v elitnem mladinskem in članskem nogometu, ki bi jo drugje morda dobili težje. Za klub ni pomemben zgolj razvoj igralcev in ekip, v enaki meri je pomemben razvoj strokovnega kadra.

Zato v Bravu trenerjev, "ki že vse vedo", ni. Zato je v klubu izrazito poudarjen timski pristop strokovnega tima, timsko delo, kjer člani tima, ki so specialisti na različnih področjih nogometne igre znanje medsebojno izmenjujejo, kjer je pretok znanja odprt. Kjer trenerji ne skrivajo svojih znanj in spoznanj eden pred drugim, ampak ravno nasprotno. Kar je seveda pogosto težko - vsak bi rad dobil znanje drugega, svojega pa ne bi delil - to pa v življenju ne gre. Poleg tega je še pomembnejše skupno iskanje novih spoznanj, skupaj ustvarjati nova znanja o nogometni igri, razvoju ekipe in o razvoju igralcev. Znanje, ki ga v knjigah ali na seminarjih morda še ni. Pri tem je pomembno, da trenerji - do določene meje - ohranijo avtonomijo. Ne da mora ohranitev avtonomije biti omogočena, ampak je zahtevana, saj ima vsak trener in vsaka ekipa svoje specifike in popolno vkalupljanje v športu ne prinaša uspeha.

Ali je Bravo pri izvajanju timskega pristopa uspešen, ima lahko vsak svoje mnenje. Prav gotovo pa klub ne pristaja več na trenerski individualizem. Bravo v nogometni prostor želi vnašati novosti na različnih segmentih - mlada, ambiciozna in zagnana ekipa je porok za to - gotovo je timski pristop strokovnega tima, ki je v marsikateri sredini tim zgolj na papirju, ena od teh. Prepričan sem, da tudi interes drugih klubov za trenerje Brava, za Mateja Škrbca in tudi marsikaterega drugega trenerja, dokazuje pravo smer. S prestopi trenerjev Brava v druge sredine se bo v naš nogomet razširilo marsikatero znanje, ki je in bo oblikovano v okviru klubskega timskega dela.

Prestrašenci pred česarkoli novim, češ, "v nogometu ni treba odkrivati tople vode", imajo seveda vedno isti argument - "zakaj pa niste s svojimi ekipami povsod prvi? Zadnjič ste igrali slabo," itd. itn. Tega nazadnjaškega razmišljanja je v našem nogometu še vedno preveč. Razmišljati je potrebo drugače - podpirati je treba sredine in ljudi, ki so pripravljeni v nogometu iskati nove poti (in pri tem tudi delati napake), a ob tem niti slučajno podcenjevati ali zanemarjati znanja in ljudi, ki jih je nogomet že potrdil.

Bravo ni prvi klub, ki poudarja pomembnost timskega dela v nogometu. Spomnim se krajšega razgovora z zdajšnjim slovenskim selektorjem, ki je pomembnost tega poudarjal pred več kot desetimi leti, sam sem imel priložnost spoznati delo v kar nekaj eminentnih zahodnoevropskih klubih in zvezah, kjer je ta stvar samoumevna. Nenazadnje nas v našem prepričanju potrjuje tudi NZS, kjer pod vodstvom direktorja mladih reprezentanc in vodje tehničnega sektorja že nekaj let stavijo na timski pristop. In so tudi rezultati prišli, čeprav jih nekateri - kot vedno - skušajo negirati.