11.9.2019

MP #123: Vsak ne more uspeti

Z uvrstitvijo članske ekipe v 1. SNL se posledično vedno bolj zaostrujejo kriteriji selekcioniranja nogometašev tudi v nižjih selekcijah.

Glavno besedo in odločitve pri tem, kdo še lahko sledi tempu in za koga je boljše, da bi zamenjal klub, je v našem klubu v rokah trenerjev in strokovnega vodstva.

Sam sem si v obdobju svojega predsedovanja v klubu močno prizadeval, da bi na področju selekcioniranja našli rešitve, da ne bi bilo nezadovoljnih. Ugotovil sem, da to iz različnih vzrokov preprosto ni mogoče in priznam, da še vedno kljub vsem izkušnjam in iz najrazličnejših vzrokov na katere nimam vpliva, to ni mogoče in tudi ni življenjsko. Ne pričakujem da se bodo vsi strinjali z mano, priznam celo, da so mnogi v tistem trenutku, ko se to zgodi, razočarani. Ne da bi dvomil v pravičnost naših trenerjev, ki jim popolnoma zaupam. Tako starši še bolj kot mladi, takšne trenutke in odločitve doživljajo zelo čustveno.

Pri selekcioniranju gre vedno zgolj za mnenje stroke, da morajo mladi nogometaši tudi igrati in ne zgolj trenirati. Če tega ne morejo zagotavljati, je staršem to bolje povedati. Svetujejo jim prestop v manj zahtevno klubsko sredino, kar pa mnogim ni enostavno sprejeti. Seveda se lahko pri tem zgodijo tudi posamezne napake, toda analize nam kažejo, da je bilo teh zelo malo.

Tekmovalnost na vseh področjih našega življenja je pač naravni proces. Kako v ta proces vnesti kar največ čustvene inteligence pa je umetnost, ki se je moramo še učiti, tako da bo nepotrebnih stresov kar najmanj. Tudi to so namreč zadeve, ki jih bo potrebno pravilno in tudi pravočasno skomunicirati. Tudi mi sami smo se morali sprijazniti, da po drugi strani ne uspemo v klubu zadržati vseh, ki bi si jih želeli. Ampak na koncu je vsaka stvar za nekaj dobra, samo obupati se ne sme.

Da ne bore biti vse idealno, se v NK Bravo zelo dobro zavedamo. Ne bom iskal izgovorov, ker to ne pomaga nikomur. Še naprej bomo iskali načine in poti, da bo tistih stresnih trenutkov kar najmanj, čeprav se zavedamo, da jih popolnoma preprečiti ne bomo uspeli nikoli. S tem spoznanjem mora biti jasno seznanjen in se ga mora zavedati vsak, ki postane član kluba.

Zato še enkrat zapišimo, da NK Bravo ni idealen klub in da prav nikomur ne zagotavlja brezskrbne prihodnosti ne glede v kateri selekciji mladi nogometaši tekmujejo. Izbira za članstvo v nogometni šoli NK Bravo ni nič drugega kot zgolj ena od možnosti in zaenkrat zgolj zelo dobra priložnosti za tekmovalno sposobnost, znanje in vztrajnost, da nadgradijo svoj talent in se v naprej sprijaznijo z tekmovalnostjo ter tudi spoznanjem, da imamo vsi svoj limit.

To, da imamo nekaj radi in si to želimo namreč ni garancija za uspeh. Le če si pri svojem delu dovolj dober, te bodo vsi hoteli. Dobro se spominjam prvih let delovanja naše nogometne šole. Takrat sem bil pogostokrat s strani staršev deležen opozorila, da če ne bomo dovolj dobri in v najvišjem rangu tekmovanj, bodo otroke prepisali v druge klube. Nenehno so nas spodbujali k tekmovalnosti. Morda smo tudi zato postali tako tekmovalni. Selekcioniranje je pač postalo del sistema, za katerega smo se skupaj odločili.

S selekcioniranjem načelno ni nič narobe, seveda pa je mnogo težje, ko se z njim soočimo sami.

Darko Klarič
častni predsednik NK Bravo 

TUKAJ najdete vse bloge iz rubirke MOJ POGLED.

MEDIJSKI POKROVITELJ