11.6.2019

Iz dnevnika častnega predsednika - 10. del

Naslednji prvenstveni krog se je igral že med tednom, naš nasprotnik pa je bila ekipa Beltincev, ki bi jo vendarle morali gladko premagati. Toda saj veste, prav v takšnih, na videz malce lažjih tekmah, se zelo rada zgodijo presenečenja. Tega sem se na podlagi mnogih svojih izkušenj tudi sam zelo dobro zavedal, vprašanje je bilo le, kakšen bo pristop naših nogometašev na igrišču. Povsem dovolj je, da le za trenutek pristop ni pravi, in sproščeni nasprotnik lahko to zelo hitro izkoristi. Ne, te tekme nikakor nismo smeli izgubiti.

Preberite še:
Iz dnevnika častnega predsednika - 1. del
Iz dnevnika častnega predsednika - 2. del

Iz dnevnika častnega predsednika - 3. del
Iz dnevnika častnega predsednika - 4. del
Iz dnevnika častnega predsednika - 5. del
Iz dnevnika častnega predsednika - 6. del
Iz dnevnika častnega predsednika - 7. del

Iz dnevnika častnega predsednika - 8. del
Iz dnevnika častnega predsednika - 9. del


Kljub nenehnemu dežju in razmočenem igrišču, so se fantje ponovno izkazali. Končni rezultat in zmaga s 3:1, prvič po dolgem času spet glasno navijanje naših najmlajših nogometašev na tribunah in razplet kroga je že pomenil, da smo si v prvenstvu zagotovili najmanj končno 2. mesto. V Biljah so namreč malce nepričakovano klonile Radomlje. Drugače je bilo v Sežani, kjer so si domači z zmago z Nafto v samem zaključku tekme zagotovili, da bosta o prvem mestu odločala naša rezultata v zadnjih dveh krogih. V predzadnjem krogu smo odšli na zadnje gostovanje na Ptuj, zavedajoč se, da moramo osvojiti najmanj točko. Z neodločenim rezultatom bi si pred zadnjim krogom zagotovili točko prednosti. Vedeli smo, da bo Tabor na tekmi z Ankaranom absolutni favorit in da si sami poraza nikakor ne moremo privoščiti. Ta bi namreč pomenil, da bi imel Tabor vse v svojih rokah, saj je imel prednost v primeru, da bi se prvenstvo končalo z enakim številom točk obeh klubov. 

Če sem bil ves čas prvenstva doslej relativno miren, pa tega ne morem trditi za tekmo z Dravo. Prvič po dolgem času sem ponovno začutil vso tisto vznemirjenost in spraševal sem se, ali naj tekmo raje spremljam v televizijskem prenosu, ali pa naj grem rajši na Ptuj. Skupaj s predsednikom sva si tekmo seveda ogledala v živo na Ptuju. Nogometaši so se še kako zavedali pomembnosti tekme in čutiti je bilo, da si bolj kot zmage želijo, da ne bi dobili gola. Neodločen rezultat bi jim namreč zagotavljal, da bi z domačo zmago v zadnjem krogu osvojili naslov prvaka 2. SNL, poraz pa bi pomenil, da bi si enako z zmago v zadnjem krogu to lahko zagotovil Tabor. 

Usodna bi bila lahko prav vsaka napaka in nervoza se je stopnjevala vse do 82. minute. Takrat so napako napravili domači in spretni Mustafa Nukić je v svojem slogu uspešno preigral nasprotnega vratarja in poslal žogo v mrežo. To je pomenilo tudi končno zmago in nove tri točke ter zavedanje, da lahko že z neodločenim rezultatom na zadnji tekmi osvojimo naslov prvaka. Razen ob samem zadetku pa pretiranega veselja ni bilo, vsi smo se namreč zavedali, da smo si po dolgih 29. krogih zagotovili imenitno priložnost, ki je nikakor ne smemo zapraviti v zadnjem krogu. V krajšem klepetu z nogometaši po tekmo mi je bilo jasno, da se tega tudi sami še kako dobro zavedajo in da so resnično zreli za naslov prvaka. To, kar se nam je na začetku sezone zdelo še tako zelo daleč in morda nedosegljivo, je postalo vedno bolj realno in zelo, zelo blizu. 

Teden pred zadnjim krogom je za večino mojih sodelavcev bolj kot v pričakovanju tekme mineval v opravljanju najrazličnejših nalog, povezanih z zaključkom prvenstva. Zadnji krog je bil delegiran za nedeljo s pričetkom ob 17.00 uri. Prav nihče ni niti trenutek razmišljal, da bi s to tekmo lahko izgubili. Popolnoma sem zaupal strokovnemu svetu, da bo tudi na zadnji tekmi odnos celotne ekipe pravi.

Sam sem bil v tem tednu zadnjim krogom osredotočen na povsem nenogometne zadeve, a zame osebno tudi izjemno pomembne. 

Šele v nedeljo na dan tekme z Ankaranom, sem se lahko spet vrnil v nogometni svet in dogajanja okoli njega. Seveda so imeli moji sodelavci v klubu polne roke dela in imel sem kar slabo vest, saj me praktično ves teden ni bilo nič zraven. Nisem pa niti malo dvomil, da ne bi bilo vse tako, kot mora biti. Najbolj pa me je zanimalo, kako se bo na igrišču izkazala naša članska ekipa. Toda potem je prišla nepričakovana novica: Iz Ankarana so na NZS sporočili, da jih na tekmo v Ljubljano preprosto ne bo, kar je hkrati pomenilo, da si je ekipa Bravo tudi teoretično zagotovila naslov prvaka 2. SNL in uvrstitev v 1. SNL za sezono 2019/2020. 

Pravzaprav sem bil kar malce razočaran. Ne zato, ker smo postali prvaki, bolj zato, ker so nam Ankarančani kar malce pokvarili praznik, ki se je obetal. Tako se je prvenstvo končalo zgolj s svečano podelitvijo predstavnikov NZS in seveda z velikim veseljem vseh, ki so se kljub odpovedi tekme zbrali na stadionu. Po desetih letih bo namreč Ljubljana ponovno dobila mestni derbi, saj bosta skupaj v 1. SNL spet dva prvoligaša: Olimpija in Bravo.

Darko Klarič
častni predsednik NK Bravo

Foto: Sportid.com/Vid Ponikvar; Pino Gašperšič


MEDIJSKI POKROVITELJ