7.11.2018

Darko Klarič, intervju v Delu

Ustanovitelj in časti predsednik kluba Darko Klarič se v medijih redko pojavlja. Za vse, ki alfo in omego našega kluba še ne poznate najbolje, je pred vami super priložnost, da izveste kaj novega o njem.  Tokrat je dal intervju za časopisno hišo Delo. Članek pa je bil objavljen v sobotni prilogi 3. 11. 2018. Vsi, ki dostopate do digitalne izdaje Dela, lahko intervju preberete na spodnji povezavi ali na naši spletni strani.
 
DOSTOP do intervjuja v Delu: 
 
Več ko je premoženja, manj je prijateljev in več tistih, ki pričakujejo uslugo
Postal je že tako močan, da je lahko nevaren politiki. A te se izogiba. Prav tako tudi medijem. 
 
Objavljeno: 3. 11. 2018
Avtorica: Suzana Kos

Je nekdanji novinar, organizator, producent, zdaj poslovnež in milijonar. Premoženje njegove družine je bilo lani ocenjeno na več kot 50 milijonov evrov, letos bodo številke še višje. Nedavno je kupil portoroško Marino, pred meseci trgovca s tehničnim blagom Big Bang, pred štirimi leti je z nakupom celjskega Izletnika začel zgodbo na področju prevozov. Je človek, ki so se ga bali vsi direktorji medijev v državi. Kar nekaj mesecev je trajalo, da je privolil v intervju.

Nerad se namreč izpostavlja, poleg tega ga po vsakem medijskem nastopu zasujejo s poslovnimi idejami in predlogi. Novinarska kolegica ga je poimenovala kar »serijski nakupovalec podjetij«. Njegova najnovejša investicija je nakup portoroške Marine, o kateri številni niso verjeli, da mu jo bo uspelo izpuliti iz rok Bojana Petana oziroma holdinga DZS. S tem, pravi Darko Martin Klarič, njegova poslovna pot še ni sklenjena.
 
Je prijateljev z naraščanjem vašega premoženja več ali manj?
Manj. Več je le tistih, ki pričakujejo kakšno finančno uslugo, pomoč ... A tudi ko komu pomagam, o tem nočem javno govoriti. Te zgodbe bi rad ohranil zase. Kar se tiče prijateljev, je žal dejstvo, da nimam veliko časa za druženje.  

Revija Manager je lani ocenila vaše premoženje na več kot 50 milijonov evrov, vmes ste kupili Big Bang in portoroško Marino. Kakšna bo ocena premoženja letos?
Letos ga bo več. Ampak z ocenami, koliko je vredno moje premoženje, se res ne ukvarjam. To je zame nepomembno. Tudi revije s to lestvico še nisem kupil, o ocenah najpremožnejših Slovencev pa mi povedo drugi. Po mojem mnenju se bogastvo ne meri v denarju, ker ta ne osrečuje. Mene na primer osrečuje to, da lahko grem do Lendave, hodim naokrog in sem povsod dobrodošel. Osrečuje me tudi, da imajo ljudje pri meni službo, dobivajo plačo in so jo vedno ne glede na karkoli tudi dobili. Tudi meni se je kdaj v Media Publikumu zgodilo, da sem zaradi zgrešene poteze ostal brez denarja, a moji zaposleni tega niso čutili. Vedno so dobili vse, kar je bilo dogovorjeno.  

Kakšen avto vozite?
Imam dobrih petnajst let starega mercedesa. Avtomobili mi res ne pomenijo veliko in se s tem ne ukvarjam. Morda si bom nekoč privoščil električnega. A ne še zdaj, saj baterije za zdaj niso dovolj vzdržljive.  

Politika vas ni nikoli mikala?
Politika me ne zanima, ker bi se moral opredeliti za takšno ali drugačno smer in nato biti tudi del te smeri. Razmišljam drugače in sem se zato temu izognil. Vseeno pa vedno grem na volitve. Sem Slovenec in vesel, da živim v tej državi.  

Volite vedno enako?
Na to vprašanje pa vam ne bom odgovoril.

Darko Martin Klarič Foto Jure Eržen

Spoznala sva se pred štirimi leti, ko ste se odločili kupiti Izletnik Celje, takrat ste ustvarili zametke Nomaga. Celjskega prevoznika ste kupili za 3,25 milijona evrov iz lastnih sredstev, ste poudarili tedaj, ne na kredit.
Potem ko v Media Publikumu nisem bil več aktiven, sem razmišljal o novih izzivih. Morda je bila napaka, da sem kupil Izletnik Celje kot fizična oseba in ne že na začetku prek Adventure holdinga. Zdaj veliko ljudi pravi »Klaričeva« Adventura, Nomago, Big Bang … Toda skupina Adventura holding je več kot le ena oseba. Podjetja v skupini imajo ne nazadnje več kot tisoč zaposlenih. V strategiji, ki sta jo pripravili vodstvi Adventure holdinga in Nomaga, je predvideno, da bo Nomago postal vodilni ponudnik celovitih mobilnostnih rešitev med Benetkami in Dubrovnikom. Kako bodo to naredili in kakšne rešitve bodo predstavili, je verjetno bolj vprašanje za direktorja Adventure holdinga Aleša Škerlaka, ki je tudi soustanovitelj podjetja.

Od nakupa Izletnika Celje do Nomaga in več kot 700 avtobusov v treh državah pravzaprav ni minilo veliko časa. Ste že tedaj razmišljali o prevozništvu? Nihče namreč takrat ni razumel vašega izleta v to smer.
V zadnjih dvajsetih letih je bilo malo narejenega za razvoj te panoge. Vodstvo Adventure holdinga je po mojem mnenju odlično prepoznalo priložnost in v zelo kratkem času naredilo velike korake pri spreminjanju poslovnega modela pa tudi pri digitalizaciji skupine. Adventura holding je v Nomago dejansko povezala okoli deset podjetij z bogato zgodovino in tradicijo. To je ena izmed največjih združitev, kar smo jih doslej videli v Sloveniji. Danes je Nomago veliko več kot le seštevek posameznih podjetij. Je skupina, s katero se potovanja začnejo, končajo pa na pragu – domačem, službenem, šolskem, na letališču, letovišču …  

Je bilo razlog za investicijo v avtobusna podjetja, ki so zdaj združena v Nomago, dejstvo, da je dejavnost subvencionirana? Ste koncesionar na področju javnega potniškega prometa, imate več kot 500 javno registriranih linij.
Skupina Nomago združuje okoli 700 avtobusov, ki na več kot 650 linijah na leto prevozijo več kot trideset milijonov kilometrov in prepeljejo več kot deset milijonov potnikov. Javni potniški promet je za Nomago seveda zelo pomemben, ne pa edini posel, saj predstavlja le okrog 30 odstotkov prihodkov. Tudi o subvencijah se morda govori preveč pavšalno. V Evropi je javni potniški promet bodisi subvencioniran bodisi urejen prek koncesij. Denimo v Avstriji in Italiji, kjer smo prav tako navzoči, so priznani stroški izvajalcem tudi do 50 odstotkov višji kot v Sloveniji. Javni potniški promet je za katerokoli državo izredno pomemben, saj ima veliko pozitivnih eksternih učinkov. Zagotavlja mobilnost ljudi, znižuje obremenitev in skrajša kolone na cestah, mestom omogoča lažje dihanje, prispeva k čistejšemu okolju in še bi lahko našteval.  

Precej se je bilo treba potruditi, da ste privolili v intervju. Javnega nastopanja se izogibate, razlog pa da je preprost: hočete imeti mir v zasebnem življenju. Menda vas po vsaki pojavitvi v javnosti zasujejo s poslovnimi idejami in predlogi?
Nikoli nisem rinil v ospredje ali imel želje po javni prepoznavnosti. To me ni zanimalo, saj mi veliko več pomeni družina. V življenju pa me je vedno mikalo kaj novega in ustvarjanje, priložnosti velikokrat vidim tudi tam, kjer jih drugi ne. Morda tudi zaradi te odprtosti velikokrat prejmem kakšne poslovne ideje ali predloge. Večino teh idej predam sodelavcem, da precenijo njihovo vrednost, sam se s tem ne ukvarjam več.  

Vaš holding se imenuje Adventura, je izpeljanka iz besede advent, adventni čas je poln pozitivnih pričakovanj. Ste ga izbrali zato?
Ko sem iskal ime za poslovni prostor v Celju, mi je to predlagala soproga. Ugajalo mi je, saj na neki način simbolizira usodo skromnega kostelskega otroka, ki mora v svet in pričakuje, da ga tam čaka kaj več. V resnici je to postalo veliko več kot le avantura. Tudi zato izraz Adventura uporabljam zgolj kot prispodobo in izrazito kot pozitivno zgodbo.  

Adventura holding je v zadnjem času izpeljala kar nekaj odmevnih naložb, med njimi je bil tudi Big Bang. Pri tej investiciji ste premagali pomembnega albanskega poslovneža. Zakaj naložba v trgovca s tehničnim blagom?
Področja, na katerih delam, so se v mojem življenju velikokrat pojavila po naključju. Tako tudi Adventura holding nima stroge naložbene politike, kam investira. Očitno je vodstvo Adventure holdinga v Big Bangu prepoznalo priložnost in družbo z veliko potenciala. Podobno kot Media Publikum je bil tudi Big Bang eden od pionirjev v Sloveniji in je še danes vodilni domači trgovec pri prodaji hišne in zabavne elektronike. Če upoštevamo, da je njegov prejšnji lastnik pred skoraj desetletjem končal v stečaju, a je Big Bang vseeno posloval pozitivno, sem prepričan, da bo s stabilnim in razvojno naravnanim lastnikom zdaj še boljši.
 
V življenju ste se ukvarjali z marsičim. Med drugim ste z Zvonetom Taljatom ustanovili najprej menjalnico Publikum in nato borzno hišo Publikum. Taljat je spremenil stalno prebivališče in z Deanom Čendakom zdaj išče poslovne priložnosti v Dubaju. Ste še v stiku, zdaj namreč prodajajo Alto? Morda se boste srečali pri kakšni drugi investiciji. Kot z Bojanom Papičem, lastnikom družbe Glen, ki je bil solastnik Alte?
Nikoli me ni mikalo, da bi se preselil iz Slovenije. Tukaj živim že vse življenje, Slovenijo imam rad, tu je tudi dom moje družine. V menjalništvo in borzno posredništvo sva se z Zvonetom podala, še preden sta ti panogi zacveteli. Svoj delež sem kasneje odprodal in iskal priložnosti drugje. Zdaj, ko sta prodala Alto, verjetno tudi Zvone in Dean iščeta priložnosti na drugih področjih, in verjamem, da bosta aktivna tudi v prihodnje. Zelo cenim izkušnje, ki sem jih pridobil v tistem obdobju. Zdaj že vrsto let ne sodelujemo in se žal tudi ne videvamo. Tudi tega, ali se bomo v prihodnosti še kdaj srečali, ne vem.

Darko Martin Klarič Foto Jure Eržen

Nihče ni verjel, da boste res kupili Marino Portorož, pa ne zato, ker je ne bi hoteli, temveč zato, ker ni bilo pretirane volje za prodajo. Menda so vam številni čestitali. Tudi sam sem čestital Alešu Škerlaku in Bojanu Papiču, ki jima je uspelo pripeljati posel do konca. Adventura holding in Papičev Glen sta v Marini Portorož prepoznala priložnost in prepričan sem, da bosta Marino znala popeljati v prihodnost ter dvigniti na višjo raven. Slovenija ima majhno, vendar zelo lepo obalo, na katero smo Slovenci zelo navezani. Zato tudi naslovi člankov v slogu »novi lastnik marine prihaja iz Slovenije« niso presenetljivi. Zgodba največje slovenske marine ne bo le Adventurina zgodba, temveč bo razvoj te lokacije pomemben tudi za portoroški in piranski turizem ter za lokalno skupnost.

Ob nakupu Big Banga in Marine je bilo slišati komentarje v slogu, dobro je, da še kaj ostane slovensko, a hkrati je iz Papičevih krogov slišati, da gre za petletno investicijo.
Nikoli nisem kupoval podjetij samo zato, da bi jih po nekaj mesecih preprodal naprej. To ni v moji mentaliteti. Pravzaprav sem pred Adventuro holdingom podjetja raje ustanavljal. Media Publikum sem denimo ustanovil leta 1985, ko o internetnem oglaševanju ni bilo niti govora in ko je bila večina prepričana, da v medijskem zakupu ni prihodnosti. Lahko bi rekli, da podobno deluje tudi Adventura holding; to ni neki klasičen investitor, ki bi prišel v podjetja zgolj zato, da bi jih preprodal naprej. Adventura holding in njeno vodstvo želita podjetja razvijati in jim zagotoviti možnost, da izkoristijo svoj potencial. Trenutno se razmišlja o razvoju podjetij in ne o prodajah.  

Koliko ljudi zaposluje vaš sistem?
Po zadnjih podatkih imajo družbe pod okriljem Adventure holdinga okoli 1500 zaposlenih.
 
Promet, ki ga ustvarja, pa znaša več kot sto milijonov evrov na leto?
Drugo leto bodo skupni prihodki podjetij v skupini Adventura holding presegali 200 milijonov evrov.

Je res, da nobeno vaše podjetje nikoli ni delalo z izgubo?
Čisto vsak projekt seveda ni vedno pozitiven, so pa doslej vsa podjetja delala z dobičkom. Redno plačujemo račune, vse prispevke zaposlenim in vse obveznosti v slovenski proračun. Okoli sebe sem vedno zbral delovne, sposobne in odgovorne ekipe, ki zmorejo poslovati na tak način.  

Kako se odločite, v katero investicijo se boste spustili? Adventura se, recimo, ni spustila v nakupe poslovnih nepremičnin, kot so na primer garažne hiše ipd.
O tem se odloča vodstvo Adventure holdinga, ki pri vsaki potencialni naložbi oceni, ali se je v to smiselno podati. Pri garažnih hišah očitno niso videli dovolj potenciala za razvoj ali ustvarjanje večje zgodbe.  

Ustanovili ste nogometni klub Bravo, pred tem ste pomagali celjskemu. Vas Olimpija ni nikoli zamikala? Ali Maribor?
O nogometu nisem imel pojma. Pred osamosvojitvijo se mi je zdelo, da gre pri tem za neke balkanske zgodbe. Ker sem si v otroštvu oziroma mladosti želel dirkati, a za to nisem imel možnosti, sem si obljubil, da bom nekomu nekoč pomagal uresničiti sanje. To je bil razlog, da sem postal nogometni sponzor, ne zaradi igre same. Žena zdaj v šali pravi, da imam kar 300 nezakonskih otrok. V Celju sem se veliko naučil. Klubu, ki je bil v težavah, sem leta 1992 dal novo ime, Publikum. To je bila moja prva blagovna znamka, ki sem jo ustanovil. Moje udejstvovanje ni ciljalo na zmago, pač pa sem si želel ustvariti zgodbo z mladimi. Ker je cilj uprav v večini klubov zmaga, sem se odločil v Ljubljani ustanoviti nov klub. Ne poznam nobenega kluba, ki bi brez tradicije – Olimpija in Maribor imata zelo dolgo in bogato tradicijo – naredil toliko, kolikor je Bravo. Začel sem z najmlajšimi, starimi deset in dvanajst let, ti so zdaj odrasli, klub pa je v drugi ligi. Lahko se zgodi, da bomo kdaj prišli celo v prvo ligo.  

Ste poslovno najuspešnejši (nekdanji) novinar v Sloveniji, pa verjetno tudi širše. Se še dojemate kot novinarja?
Profesionalno se ne dojemam več tako, čeprav sem na spletni strani nogometnega kluba Bravo objavil več kot sto blogov, v katerih pišem o svojih pogledih, ki niso uradni ali usklajeni s klubsko politiko. Novinarstvo mi je v življenju res dalo ogromno, kot novinar sem spoznal številne življenjske zgodbe in srečal veliko zanimivih ljudi. Najprej sem bil novinar na AMZS, po dobrem letu pa sem se pridružil ekipi, ki je začela ustvarjati nov radijski program Val 202. Zgodbo smo začeli z Daretom Miličem in Mijo Arbanas Škrabec. Z Valom 202, ki so ga označevali za »gospodinjski program«, se je začelo novo radijsko obdobje. Na nacionalni radio je namreč vstopil pogovorni jezik. Starejšim kolegom je bilo skoraj izpod časti tako govoriti.

Se še kdaj srečate z nekdanjimi radijskimi kolegi z nacionalnega radia, Julko Vahen, Gregorjem Tozonom …?
Na Gregorjevi domačiji na Krasu se vsako leto sreča del nekdanjih sodelavcev, med njimi je na primer tudi Nataša Dolenc in drugi, tudi iz tehnike. Doslej sem bil tam le dvakrat, več mi žal ni uspelo. Podobno je tudi s kolegi iz gimnazijskih časov. Maturiral sem leta 1963 in sošolci ter sošolke se še vedno skoraj vsak teden dobivajo. Žal sem tudi na teh srečanjih zaradi obveznosti redko navzoč. Kot novinar sem delal približno petnajst let in ta čas mi je res dal ogromno. Imel sem neverjetno srečo, da sem lahko delal v različnih redakcijah. Naredil sem okoli 50 oddaj Studio ob 17-ih, predvsem o gospodarskih temah. Imel sem več kot sto prenosov v živo iz podjetij, delal sem lahko tudi v športni redakciji, kjer so mi dovolili spremljati avto-moto šport oziroma dirke. Čeprav nisem bil nikoli član športne redakcije, sem bil štirikrat tudi na olimpijskih igrah. Za televizijo sem delal prenose formule ena, dirk v speedwayu in svetovnega prvenstva v motokrosu. Kdo ve, morda so bili to zametki ideje o Nomagu.  

No, do Nomaga in Adventure holdinga je minilo kar nekaj let.
Res je. Ko sem šel z radia, ker sem hotel početi še kaj drugega, sem z bratom in njegovo ženo najprej ustanovil Dokumentarno. To je bila družba, ki je še v času socializma omogočala delovanje ljudem, ki so bili »posebni«. Z nami je na primer delala Svetlana Makarovič pa različni kiparji oziroma številni, ki so imeli status samozaposlenega v kulturi. Jaz sem ga dobil na filmskem področju. Najprej sem se naučil dela organizatorja, nato sem delal kot vodja projektov, naslednja stopnja je bila funkcija producenta. Producent je, kot veste, tisti, ki mora zagotoviti denar in naročnika. Pri tem sem se spet zelo veliko naučil. Zadnja stvar, ki sem jo delal v Dokumentarni, je bila prireditev Speedway v Ljubljani. Naredil sem celoten projekt, od marketinške zasnove do kreative. To je bila zgodba o uspehu, saj je na tisto tekmo prišlo 12.000 ljudi. To je bil resnično velik dogodek za Ljubljano. Videl sem, kaj lahko naredi dober marketing, in to področje me je zelo pritegnilo.  

In ustanovili ste Media Publikum.
Tako je. Na začetku smo delali medijske načrte. Začeli smo z radijskimi, nato pa se razširili še na vsa druga področja.  

To je bila zelo pomembna hiša v državi, tedaj so se vas menda bali in vas sovražili ter vas nujno potrebovali vsi medijski direktorji, saj ste bili glavni kanal za oglaševalski denar iz tujine.
Ne bi rekel, da so se me ravno bali. Na začetku so nas sicer res podcenjevali. Nihče ni verjel, da lahko postaneš velik in močan samo z medijskimi načrti in brez kreative. Očitno je bila moja ideja vizionarska, saj so tudi v tujini ločevali kreativne agencije od zakupnikov prostora. Mi smo se znali dobro izpogajati za ceno, znali smo tudi ponuditi oglase pravim ciljnim skupinam. Z leti se je razvila pomembna zgodba, dobili smo svoje naročnike, ki so spoznali, da s tovrstnim ločevanjem agencij dobijo več.

Darko Martin Klarič Foto Jure Eržen

Media Publikum zdaj vodi eden od vaših treh otrok, sin Tilen, ki pa je firmo od vas moral odkupiti po »tržni ceni«.
Za to je bilo več razlogov. Videl in slišal sem številne zgodbe, ko so družinski nasledniki podarjeno premoženje zapravili tako hitro in enostavno, kot so ga dobili. S tem niso spravili v veliko stisko le sebe in svojih družinskih članov, ampak tudi zaposlene, ki so to premoženje soustvarjali. Svoje otroke sem vzgajal v zavedanju, da nič v življenju ne pride samo od sebe. Za poslovni uspeh je treba veliko delati, imeti veliko znanja, veliko vlagati, se odrekati in tudi tvegati. V Media Publikum so vtkane zgodbe številnih sodelavcev, ki so vsak po svoje pomagali pripeljati podjetje do točke, na kateri sem jaz končal. Zdelo se mi je, da tega nisem imel pravice podarjati. Ne nazadnje imam tri sinove. Kako naj bi podjetje podaril le enemu izmed njih? Med seboj se sicer odlično razumejo in tudi poslovno sodelujejo. Po dolgem premišljevanju sem ocenil, da bo prodaja družbe za Tilna, ki jo je vodil od leta 2002, dodaten motiv in se bo zaradi tega še bolj trudil, delal in razvijal. Izkazalo se je, da sem imel vizionarsko prav. Vsi trije sinovi znajo delati in so zaposleni ter zadovoljni. Tako sem jim dal več, kot če bi jim nekaj podaril. Hkrati sem s tem tudi sebi zagotovil, da lahko ustvarjam naprej. Tisti, ki imajo te izkušnje, me razumejo in to pozdravljajo.

Po rodu ste iz Kostela, vaša družina ni bila premožna.
Če pravim, da izhajam iz skromne družine, je to res. Vseeno to zame nikoli ni bila težava, ampak prej prednost. Rodil sem se v Ljubljani, vendar se imam za Kostelca. Tisti, ki poznajo zgodovino tega kraja, vedo, da so to bili borbeni ljudje, ki so morali trdo delati. Vse to ti nedvomno pusti posledice, in če razmišljaš pozitivno, prek tega dobiš določene vrednote in znaš vse v življenju bolj ceniti. To je bistveno, saj si je bilo treba vse priboriti. Tako prideš do tega, da ceniš sebe in druge, ko skušaš nekaj ustvariti. Res sem imel srečo, da sem opravljal vse te poklice, saj sem spoznal ogromno ljudi, kar me je oblikovalo ... morda celo v posebneža. Čeprav menim, da sem posebnež v pozitivnem smislu besede.  

Ste tudi optimist? Sprašujem zato, ker se množijo napovedi o novi krizi, ki je za vogalom.
Star sem 73 let. To pomeni, da sem doživel že kar nekaj kriz, živel sem v različnih sistemih. Ocenjujem, da imam veliko izkušenj, in menim, da je treba biti v življenju optimist. S starostjo postajam tudi večji realist in sem morda zdaj bolj konservativen kot v mlajših letih. Vsaka kriza je lahko tudi priložnost. Vedno sem bil dovolj pogumen, da me ni bilo strah izzivov. Pri štirinajstih letih sem šel na primer prvič od doma. Šel sem na Reko in skočil na ladjo, ki je že odhajala iz pristanišča. Nisem vedel, kam grem. Pristal sem v Dubrovniku, nadaljeval do Beograda in se po štirih dneh vrnil domov ...  

Hočete reči, da ste pri štirinajstih pobegnili od doma?
Ne. Nisem pobegnil. Staršem sem rekel, da se vidimo zvečer v Ljubljani. To se je zgodilo med počitnicami, ko sem bil v Kostelu. Potem me je pot kar zanesla do reškega pristanišča. Pred tem skorajda nisem videl morja, zelo pa sem si želel videti pristanišče. Zelo dobro se spomnim prizora, ko sem videl ladjo Partizanka, igrala je godba na pihala, ljudje so mahali, od pomola se je odmikal mostiček, jaz pa sem nenadoma skočil na ladjo. Bil sem v kratkih hlačah in majici, s seboj sem imel le 5000 takratnih jugoslovanskih dinarjev in izkaznico K-15, ki je omogočala, da so družine zaposlenih enkrat na leto dobile 75-odstotni popust na vožnjo.
 
Kako so vas kaznovali starši?
Po štirih dneh sem pozvonil na domača vrata. Odprla mi je mama. Bil sem čisto tiho, ker nisem vedel, kaj naj sploh rečem. Nekaj časa me je tiho gledala. Potem pa vprašala: »Si lačen?« Prikimal sem in nato je nadaljevala: »Potem pa pridi noter.« Zaradi tega nisem bil kaznovan. Vedel sem, da me mama ne bo udarila, saj me starši nikoli niso tepli. Mama me nikoli ni vprašala, kje sem bil, niti mi ni ničesar očitala. Ko sem kasneje premišljeval o tem dogodku, sem se spomnil na Ivana Cankarja, ki je zatajil mater. Ne vem natančno, kaj me je takrat gnalo od doma. Verjetno moj nemirni duh. Kasneje sem pa tako ali tako prepotoval ves svet.  

Očitno ste bili že kot otrok močnega značaja.

Saj tudi danes govorijo, da sem nor, ker sem se lotil soustvarjati še to aktualno zgodbo. Nemir, ki je v meni, se mi verjetno v življenju kaže tudi prek ustanavljanja podjetij. »Dajmo poskusiti nekaj novega,« vedno pravim. Zdaj imam krog sodelavcev, ki so res super, sam pa lahko razmišljam o novih projektih.  

Se torej z nakupom portoroške Marine niste ustavili in zaokrožili svoje poslovne poti?

Ne morem se ustaviti. Zdravnik mi je namreč rekel, da bo z menoj konec, če ne bom živel pod stresom.  

Ne živite pa več v Ljubljani. Zakaj ne?

Že več kot petnajst let živim zunaj Ljubljane. Vedno sem hotel živeti v naravi. Ker se mi ni treba prav vsak dan voziti v službo, konec koncev sem že kar nekaj let upokojen, je ta lokacija zame idealna. Oddaljena je 25 kilometrov iz Ljubljane, omogoča mi pogled na Ljubljanski grad, obdan sem z gozdovi, okoli mene pa je čista narava. Neizmerno uživam tudi v pogovoru z vaščani, ki trdo delajo, z njimi se lahko neobremenjeno pogovarjam o življenjskih zadevah. Hkrati me to spominja na mladost, ko sem hodil v Kostel na počitnice.  

Vaščani vedo povedati, da imate na dvorišču talno gretje, da vam pozimi ni treba kidati snega.
(Smeh.) Res? Drži, da imam gretje, ker je pred hišo nekaj metrov klanca, a ga nisem uporabil že nekaj let. Imam prijaznega soseda, ki vedno, ko sneži, poskrbi, da imam urejen dovoz.

SF 
Vir: Delo 
Foto: Jure Eržen

SPONZORJI

BRAVO MALČKI, KUL NAVIJAČ, BRAVO NOGOMETNA IZKUŠNJA

SPONZORJI IN PODPORNIKI