V minulem mesecu so se končala prav vsa tekmovanja pod okriljem NZS. Pod streho je tudi krstna sezona novega formata mladinske lige v kateri je Bravo Mastercard končal v zgornji polovici tabele. O celotni sezoni in o razvoju tekmovanja, ekipe ter igralcev smo se pogovarjali s Tomažem Petrovičem, vodjo mladinskega pogona NK Bravo in glavnim trenerjem ekipe Bravo Mastercard.   

Mladinska liga pod okriljem NZS je v letošnji sezoni predstavljala noviteto. Veliko je bilo govora o napredku, o ponujanju dodatne priložnosti, razvoju nogometašev, ... ampak nihče prav zares ni vedel, kaj bo nova oblika tekmovanja zares ponudila. Verjetno je zdaj lažje podati oceno tekmovanja?

 

Letošnji nov format tekmovanja je prinesel spremembe, po mojem mnenju pozitivne in negativne. Kakršen koli že je format tekmovanja, pa se mu mora vsak prilagoditi, kot se je potrebno številnim stvarem v življenju in tisti, ki se bolje prilagodi, je bolj uspešen. Igrali so tudi igralci, ki so po stažu že članski igralci in so vsekakor pomenili dodano vrednost ligi. Hkrati je bila tudi za mlajše to dobra primerjava.

Da ekipa ni več povezana s kadetsko ekipo, je tudi pozitivno, saj je celoten fokus na eni tekmi, tako da se lahko igralci v miru pripravijo, ogrejejo in je tako lahko tudi izvedba ter hkrati odgovornost na višjem nivoju. Večja je medijska pozornost, saj so mediji večkrat pisali o ligi, posameznikih, več tekem je bilo v živo na TV-ju, tako da se igralci počasi navajajo tudi na to, kar je pozitivno in pomaga pri hitrejšem dozorevanju igralcev. Sami sicer nismo dočakali TV kamer, čeprav bi si igralci zaslužili. Je pa bilo zelo dobro, da je bilo več tekem odigranih na glavnih stadionih, kjer so pogoji izrazito boljši.

Največji problem tega novega formata tekmovanja pa predstavlja trenažni proces, ki je v tej sezoni izrazito trpel. Tekme so na sporedu od petka do ponedeljka, zaradi povezanosti s članskimi ekipami in TV prenosi pa so se tedenski ciklusi treningov stalno spreminjali in prilagajali. Če vemo, da je veliko fantov priključenih k članskim ekipam, to pomeni še toliko večjo zmedo. Že individualno to ni idealno, ekipno pa je težava še toliko večja. Ravno v teh letih je trenažni proces nadvse pomemben in ponavadi pomeni razliko na dolgi rok, kar se tiče kvalitete nogometaša. Krpanje treningov pa ne prinaša pravega napredka...

Ekipno gledano moramo priznati, da nivo lige ni bil najvišji. Velikokrat so ekipe delovale premalo organizirane in z nejasno idejo v igri, kar pa je povsem logično glede na trenažni proces in sestavljanje ekip. Tukaj se vsi skupaj borimo s tem in iščemo možne rešitve. Naš glavni fokus pa mora ostati posameznikov napredek, kvaliteten trenažni proces ter dozorevanje v igri in tekmovanje na tekmah.