15.4.2021
MP #165: Inter Milano, adijo
"Za koga navijaš?" smo se v mladosti spraševali med seboj. V mojih zgodnjih otroških letih je imel vsak dva kluba - enega "domačega", najpogosteje je bil to klub, za katerega si igral, in enega s področja bivše Juge. Običajno enega od velike četverice, Partizan, Crvena zvezda, Hajduk ali Dinamo. V mladostništvu je bilo že malo drugače - "za doma" se je štel eden od naštetih klubov, za tuji klub pa en iz širne Evrope - Milano, Liverpool, Barcelona, Juventus, Bayern, Real in podobno.
Moja izbira doma so bili Bravo (od malega :) ), v Jugi Dinamo, v Evropi pa Inter Milano. Zakaj in od kdaj sem začel navijati za Inter nimam pojma. Preprosto odkar se spomnim sem na mednarodnem polju držal za Inter iz Milana. Tudi ko so bili popolnoma neuspešni, ko niso imeli nobenega igralca ekstra svetovne klase, vedno. Kolego, ki je zadnjih dvajset let resnično vnet navijač Manchester Uniteda, sem velikokrat zbodel - lahko je navijati za MU, poskusi navijati za Inter. To je bolečina, sami neuspehi. No, leta 2010 je sicer uspel osvojiti celo Ligo prvakov, kar pa gre bolj pod tisto geslo, da tudi slepa kura zrno najde. Še ko so bili prvaki Evrope, smo se celo navijači zgražali in zabavali ob načinu, s katerim je bila lovorika osvojena. Inter je z Mourihnom praktično celo finalno tekmo igral bunker in zabil iz dveh konter. No ja, za en naslov je to dovolj, za kontinuiteto pa...
Jah, in potem gledamo Ligo prvakov v zadnjih letih, morda še najbolj izstopa nogomet v lanski in tej sezoni. Kakšen atomski fuzbal! Kakšna "brzina", kakšna agresija, prodornost, hitrost razmišljanja in odkrivanja, hitrost gibanja žoge, kontrola žoge, tehnično znanje, tempo v igri, odprtost igre, nenazadnje kopica priložnosti. Štiri minute podaljška je ogromno časa, kjer si ekipe uspejo pripraviti po dve, celo tri ali štiri nevarne situacije za gol. V štirih minutah! Preprosto nisem srečal nogometnega fena, ki ne bi bil nad tem očaran in začaran. Če sem pred leti pogosto med gledanjem lige prvakov v poznih večernih urah zadremal, se sedaj samo čudim in uživam iz minute v minuto. In spet sem začel "čakati" večerno tekmo, ker vem, da bom lahko užival v čisti lepoti nogometa. V umetnosti nogometa. V vrhunskosti.
In kje je tu Inter? Ostal je v Milanu. Ni ga v Ligi prvakov, ni ga zraven. Manchester City, PSG, Borussia, Barcelona, Real, Borussia in na mojem novem prvem mestu Bayern Munchen. Včeraj so sicer izpadli, ampak nič ne de. Kakšen nogomet, kakšna napadalnost, direktnost, koliko šprintov, odkrivanj v prostor, prodorov, kar naprej sedem igralcev pred golom nasprotnika, ali celo v šestnajstercu, presing na celem igrišču. In to že leta in leta. Ne leta, desetletja. Odkar pomnim, je Bayern v vrhu evropskega nogometa. Praktično vsako leto konkurirajo za prvaka Evrope, pa jim to morda redko uspe. A so vedno v krogu petih kandidatov. Vedno! Vedno! Desetletja! In kar je najbolj fascinantno - Bayern že leta in leta igra na dokaj podoben način. Za vsaj dvajset let, ko intenzivno spremljam in analiziram načine igre, to upam trditi. Ja - seveda pilijo, dopolnjujejo, nadgrajujejo, napredujejo. Seveda imajo enkrat malo boljše in drugič malo slabše igralce. A v seštevku so vedno tu, vedno napadajo, vedno si ustvarijo veliko priložnosti, vedno so transparentni, vedno z zmagovalno miselnostjo, vedno ofenzivni, vedno agresivni, vedno do zadnje sekunde, vedno ofenzivni! Vedno! Zadnje dve leti pa so nasploh top v vseh pogledih. In zato sem včeraj zvečer prelomil. Adijo, Inter Milano. Izgubil si navijača. Sporočam, da od včeraj dokončno navijam za nov klub v tujini. Za Bayern Munchen. Prepričan sem, da bom naslednjih dvajset let gledal podoben Bayern, ki mi bo nudil navijaški užitek, ki mi bo nudil gas, vznemirjenje, hitro igro, prodornost, ofenzivo, direktnost, veliko šans, vztrajanje do zadnje sekunde, junaško prenašanje porazov, visok tempo, preobrate v igri, napetost skozi celo tekmo. Kupili so me, dobili so me. Prisilili so me, da navijam za njih. Moj karakter navija za takšne ekipe in takšne klube in takšno igro in takšno strategijo in takšne igralce in takšno vodenje kluba.
In kje je tu Bravo? Noro se je sicer primerjati z vrhom Lige prvakov, vem. A vseeno, marsikaj bi se dalo napisati, marsikaj! A naj to ostane raje za klub, za notranje življenje kluba. No, morda vseeno omenim zgolj eno zadevo. Vodenje Bayerna je najbolj stabilno od vseh klubov v Evropi. Več ali manj trije močno medsebojno povezani ljudje odločajo o vsem desetletja!!! Če se nekdo od njih upokoji, skrbno izberejo in pripravijo novega. In vsi izhajajo iz Bayerna. Pazite, desetletja isti ljudje!!! In to je bistvo! A ob tem ne smemo pozabiti še ene ključne zadeve, da imajo znanje! A so isti trije desetletja.
Robert Misja
Psihološki trening in individualni razvoj
TUKAJ najdete vse bloge iz rubirke MOJ POGLED.
|