MP #163: Napredujemo!

Čeprav športu časi, ki jih preživljamo, resnično niso posebej naklonjeni, pa moram ugotoviti, da je v samem delu članske ekipe NK Bravo v jeseni 2020 v primerjavi z enakim obdobjem v 2019 opazen premik na boljše. Ali bo tako tudi po analizi pomladanskega dela 2021, bomo lahko ocenili šele po zaključku aktualnega prvenstva.

V obdobju pandemije seveda obžalujemo, da se moramo predvsem, tako kot tudi drugi, v mladinskem programu soočati z vsemi težkimi posledicami sprejetih ukrepov. V klubu se skušamo razmeram maksimalno prilagoditi, saj se zavedamo, da je zdravje vseh daleč na prvem mestu. Tudi zato bo brez praznovanja ostal v tem mesecu zabeležen skromen jubilej ob 15. obletnici ustanovitve kluba.

Zdaj resnično ni čas za obujanje spominov, je le vsak trenutni dan in naloge, ki jih je potrebno opraviti. Disciplina in popolna osredotočenost na tisto kar vsak izmed nas počne, je tisto kar edino vodi k napredku in zadovoljstvu. Smisel zgodbe NK Bravo ni v velikih vzponih in padcih.

Bistvo je v zavedanju, da je zgolj od nas samih odvisno kako dobri lahko postanemo in to ne zgolj kot nogometaši, temveč kot ljudje, ki so se v programe vključevali vsak s svojimi sanjami vse od ustavitve kluba dalje. Imamo celo vrsto tudi takšnih, ki se jim je uspelo skozi našo šolo prebiti v mednarodni razred. Seveda je še več takšnih, ki jim to iz različnih vzrokov ni uspelo. 

Pred dnevi me je tako zelo razveselilo pismo zahvale enega izmed naših nekdanjih nogometašev, ki je med drugim zapisal tudi tole: »Rad bi se vam zahvalil, da ste meni in mnogim drugim otrokom, najstnikom in pubertetnikom omogočili, da smo lahko trenirali in še trenirajo v drugačnem klubu – v NK Bravo. Zakaj drugačen? Meni je močno ostalo v spominu delovanje vseh ekip mladinske piramide navzven. Namreč, če si igral v NK Bravo je bilo pričakovano, da si pozdravljal ljudi, ki si jih srečal od garderobe do igrišča, da si kulturen, spoštljiv, športen;  saj ne predstavljaš samo sebe, ampak tudi ekipo, klub. Prvič sem se tudi srečal s kodeksom navijanja oz. navodili za spoštljivo vzpodbujanje svoje ekipe in kar je najpomembnejše, prvič v nogometni karieri sem imel občutek, da na tekmah igrajo igralci, ki si to zaslužijo oz. se je za to trener odločil sam in ne na podlagi » gostilniških« sugestij staršev. Mogoče se zgoraj navedene stvari zdijo malenkosti, ampak po mojem mnenju ravno te malenkosti delajo ogromno razliko tako v nogometu, poslu in nasploh v življenju. Kljub temu, da se mi niso uresničile otroške sanje in nisem postal profesionalni nogometaš, sem hvaležen za vse, kar sem se naučil in za ljudi, ki sem jih spoznal na nogometni poti. To mi danes ogromno pomaga na moji poslovni in življenjski poti. Za vse sem vam bi rad še enkrat zahvalil in vam želim, da vztrajate na zastavljeni poti in v klubu prvo vzgajate ljudi in nato nogometaše.«

Ob takšnih pismih se zavedam tudi moje celotne vizije in smisla takratnega ustanavljanja novega kluba, ki je v tistih časih zbujal zgolj posmeh in začudenje. Danes temu ni več tako, čeprav se tudi mi nikoli ne bomo uspeli izogniti sindromu tekmovalnosti v športu.

Ampak, kot pravijo modri ljudje, zmag je lahko več vrst. 

Zame je zelo pomembno, da v prvi vrsti v našem klubu še vedno napredujemo, ne zgolj kot športniki, temveč predvsem in v prvi vrsti kot ljudje.

Pred nadaljevanjem prvenstva zato srečno vsem skupaj. Veselimo se priložnosti, ki so pred nami.


Darko Klarič
častni predsednik NK Bravo