MP #161: 30 let v nogometu

V mesecu decembru bo minilo natančno 30 let, odkar sem podpisal prvo sponzorsko pogodbo s takratnim celjskim nogometnim klubom Kladivar.

Priznam, da o nogometu nisem skoraj nič vedel, celjskemu klubu sem se pridružil na prošnjo takratnega predsednika Antona Aškerca. Mnenje o tem, kaj vse sem prav ali narobe delal za klub, seveda prepuščam drugim.

Sam sem šport kot tak v svojem življenju in na različnih področjih doživljal predvsem kot  priložnost za osebno rast. Kot športnik, novinar in funkcionar, ki ga šport in njegove vrednote privlačijo in navdušujejo, si tega v niti enem samem trenutku nisem predstavljal kot moj življenjski poklic.  Šport je bil zame ves čas dopolnilo ob mojih rednih poklicnih nalogah in izzivih na različnih drugih področjih.

Danes ničesar ne obžalujem, čeprav bi bilo pametneje, če bi se v določenih okoliščinah odločal drugače. Ampak potem to ne bi bil jaz in moja osebna zgodba bi bila drugačna. Potem tudi ne bi skupaj s sodelavci in simpatizerji ustvarili zgodbe o NK Bravo, ki je nastala  v Ljubljani leta 2006. Februarja bo minilo 15 let od ustanovitve povsem novega kluba. Danes seveda to že nekaj časa ni več samo moj klub, temveč mnogih ljudi, ki so mojo filozofijo postopoma osvojili, jo vzeli za svojo in jo več kot uspešno nadgrajujejo. Zdaj postaja to zgodba o njihovem delu, ki ga zavzeto opravljajo in  soustvarjajo sedanjost in prihodnost kluba. Vsi si lahko upravičeno rečejo: »MI SMO BRAVO.«

Danes skorajda ne srečam več mnogo tistih ljudi, ko sem kot popolni outsider stopil 30 let nazaj v meni popolnoma neznani svet nogometa. Kakorkoli gledam na vsa minula leta, sem ne glede na razmere uspel ohraniti pozitivno razmišljanje.  Zdaj mineva 5 desetletij dolgo obdobje mojega (na različne načine) sodelovanja  s športom in 30 let z nogometom. Ves čas sem se zavedal da z njim ne bom nikoli služil. Bilo je prav obratno, vedno sem moral za ljubezen do športa plačevati. Zato sem se vedno počutil kot mecen in se prilagajal razmeram. Na srečo moj ego zaradi tega nikoli ni trpel. Spoznal sem marsikaj, kar sicer nebi. Ampak to je bila moja pot in moj način, nenavadna kombinacija idealista in poslovneža.

Pri tem zame šteje zgolj dejstvo, da mi je v NK Bravo na podlagi celjskih izkušenj uspelo zgraditi in povezati ekipo odličnih in sposobnih ljudi, ki sledijo moji viziji in mojemu darilu športu in nogometu. Dal sem jim priložnost, da dokažejo iz kakšnega testa so. Če to na pravi način ponudiš mladim, je to največ kar lahko narediš za prihodnost. Potrebno se je nenehno prilagajati danim razmeram tako na trgu kot v panogi. Ko večkrat zapišem, da je pomembno postati dober, je to zame mnogo več kot sam rezultat. To je tudi trud in pot, na kateri mora vsak vztrajno izboljševati svoje pomanjkljivosti in predvsem razumeti realnost.

Lepo je sicer zmagovati in biti prvak, toda zame je bil vedno najpomembnejši cilj mladim omogočiti, da si začrtajo svoje realne osebne cilje.

Sam kot častni predsednik  spremljam vzpone in padce naše mlade članske ekipe. Že dve leti se ne vtikam v operativno delo. Seveda spremljam zgodbo, ki sem jo soustvarjal. Vedno bo moj otrok, ki pa je že popolnoma odrasel in samostojen. Trdno verjamem, da ekipa, ki dela, to zmore in da je klub ob trdem delu postal samozadosten.

Trenutni časi res niso najbolj naklonjenim ne mnogim mladim in ne športu. Zato se mi zdi pomembno, da NK Bravo ne glede na vse, ne odstopa od  svoje začrtane poti in se uspešno prilagaja nastalim razmeram. Prepričan sem tudi, da bo enkrat NK Bravo navdih, da se da s pravim namenom, čisto vizijo, vztrajnostjo, delom in dobro organizacijo marsikaj postoriti. Ne čez noč, ne samo z denarjem, ampak korak za korakom. Način je nedvomno pravi in tudi zato si klub z nenavadni imenom iz Spodnje Šiške, po 15 letni zgodovini tudi zasluži ime Bravo.

Darko Klarič
častni predsednik NK Bravo