2.2.2017

Jakob Šalej: ''Trener, nič ne vidim!''

Nogometni klub Bravo je v letu 2016 obeležil 10 let obstoja. Ker začetek leta 2017 s tekmovalne ravni še ne ponuja obširnih dogodkov na igriščih (zimski premor), smo se odločili predstaviti ljudi v ozadju. Očem dobro skriti posamezniki, ki skrbijo za nemoteno delovanja kluba na vseh ravneh so temelj našega uspeha. Naslednji, ki ga boste bolje spoznali je Jakob Šalej.
 

VMESNI ČLEN PRI ŠIRJENJU INFORMACIJ

Glede na to, da sem se NK Bravu kot pomočnik pridružil okoli aprila lansko leto, je sodelovanje še dokaj "sveže". Na začetku sva z g. Klaričem skupaj iskala rešitve z IT področja, ki bi lahko izboljšale in poenostavile delovanje kluba in njegovih ljudi. Iz tega se je potem razvila ideja o "predsednikovih pismih" - rednem obveščanju vseh članov kluba o novostih, spremembah in dogajanju v klubu, ali pa le o predsednikovem razmišljanju in njegovih pogledih. Glavni cilj pisem je na transparenten način približati delovanje kluba njegovim članom in jim omogočiti, da z aktivnim sodelovanjem tudi sami pripomorejo k usmeritvi in oblikovanju NK Bravo. Jaz sem samo tisti, ki vsa ta pisma pošilja naokoli (smeh).
 

PRI NK BRAVO OD 12. LETA NAPREJ

NK Bravo mi pomeni ogromno. Ne le kot klub, temveč še bolj kot skupek ljudi, ki ta klub predstavljajo; vedeti morate, da sem za Bravo igral od 12. leta dalje, kar pomeni, da je bila večina mojih najstniških dni sestavljena iz treh glavnih delov: šola, trening, spanje (smeh). Treniranje nogometa - moj najljubši del -  je bila čudovita izkušnja, kjer sem spoznal veliko novih ljudi in sklenil ogromno novih prijateljstev, ki bodo ostala za vedno, zato se bom svojega časa pri NK Bravo vedno z veseljem spominjal.
 

ŠTUDIJ DOBIL PREDNOST PRED NOGOMETOM

Nogomet sem začel resno trenirati pri 12-ih letih, ko sem se pridružil takrat novo nastalemu klubu NK Bravo. V klubu sem se odlično počutil, tako da sem "dal čez" vse selekcije. No, skoraj vse, saj sem ob začetku študija na Fakulteti za računalništvo in informatiko s treniranjem na žalost prenehal in tako nisem nikoli zaigral za člansko ekipo AŠK Bravo. Do zdajšnjega sodelovanja s klubom pa je prišlo čisto spontano; na nekem seminarju je moja mama srečala g. Klariča in ko sta se tako malo pogovarjala, je g. Klarič predlagal, naj mu pošljem en email in malo opišem, kaj počnem in s čim se ukvarjam.  To sem tudi storil, sledil je sestanek in sodelovanje se je začelo, zato sem g. Klariču zelo hvaležen za dano priložnost in izkazano zaupanje.

Jakob Šalej kot nogometaš NK Bravo
 

VSE V KUBU SE DELA ZA DOBROBIT MLADIH NOGOMETAŠEV

Menim, da je bilo od nekdaj jasno, da je NK Bravo odlično organiziran klub, z jasno zastavljenimi cilji. To seveda velja še danes. Morda zdaj, ko opazujem delovanje "od blizu", še bolj cenim trud in delo, ki ga v klub vlagajo trenerji in ostali zaposleni, kot pa takrat, ko sem bil igralec. Vse v klubu se dogaja z namenom, da bi imeli mladi nogometaši kar najboljše pogoje za trening in razvoj. In mislim, da jim to odlično uspeva; ko na primer s prijatelji igram nogomet, pa pride kakšen nov igralec z Bravo torbo ali trenirko, se potem hitro sliši "uu, ta mora biti pa dober, lej za Bravo igra" (smeh). Brez dvoma je NK Bravo ena najboljših nogometnih šol v Sloveniji - konec koncev to potrjujejo tudi rezultati na igrišču. 
 

 "Trener, nič ne vidim!"

Hmm, v vseh teh letih se jih je nabralo kar nekaj. Ena od zabavnejših, ki se je pripetila ravno meni, je iz Brazilije, kamor smo s klubom odpotovali za nagrado po osvojenem naslovu državnega prvaka U14. Kakšno leto prej sem dobil očala, vendar moja dioptrija še ni bila tako visoka, poleg tega pa so se vse tekme igrale podnevi, tako da ni bilo problemov in med igro nisem nosil leč. V Braziliji pa naša prva tekma ob osmih zvečer, pod reflektorji, tako da sem videl bolj slabo, milo rečeno. "Tole žogo bom izbil z glavo, opa, zadel sem jo s kolenom" slabo. Ni mi preostalo drugega, kot da takratnemu trenerju Petroviču med polčasom povem: "Trener, nič ne vidim!". Resnici na ljubo bi mogel biti tudi on precej slaboviden, da tega ne bi opazil tudi sam, tako da sem bil ob polčasu zamenjan. Sem pa prej uspel narediti še en penal (smeh).



M. H.

Foto: Martin Rigler, FB