20.5.2014

Osnovni in/ali dodatni program

Za skupen cilj, je potrebno vložiti delček sebe. Priznam, da mi je ta misel Andreja Bizilja, enega od staršev otrok v NK Bravo zelo blizu. Nasploh se z njegovim prispevkom v blogu staršev v celoti strinjam in sem nadvse vesel, da je prispevek napisal. Tako svoj tokratni blog začenja predsednik kluba Darko Klarič.

Sam se prispevek kar nekajkrat prebral in mislim, da bi to morali storiti še mnogi drugi. Strinjam se, da je bila filozofija NK Bravo v začetku zelo natančno določena. Vedeli smo tudi kaj so naši cilji in v začetku smo morda celo zelo prehitevali, vendar uvodni rezultati so bili fascinantni. Vedeti moramo, da je bil NK Bravo ustanovljen na pobudo skupine zelo ambicioznih staršev, ki niso uspeli več pokrivati vseh stroškov. Prepričali so me, da sem pomagal ustanoviti nov klub. 

Prav tako ne smemo pozabiti, da smo začeli graditi nogometno zgodbo popolnoma na novo, zgolj z dvema selekcijama. Za razliko od drugih klubov, se nam ni bilo potrebno ukvarjati s članskim moštvom, vso energijo smo lahko usmerili v nogometno šolo. S svojim, morda celo agresivnim pristopom smo povzročili kar precej nemira na področju ljubljanske nogometne družine, še posebej potem, ko smo v takratni državni ligi U 14 (zdaj U 15) osvojili naslov državnega prvaka.

Toda z vedno večjim številom selekcij in posredno večjim številom trenerjev, sodelavcev, otrok in staršev je bilo posredno več dela, problemov in tudi interesov. Spomnim se, da smo doživeli prestopni rok, ko nas ni zapustil prav nihče, po drugi strani pa so se v naš klub želeli priključiti vedno novi kandidati. Iz leta v leto se je povečeval proračun kluba. Tudi ambiciozni starši so si želeli še večje število treningov. Drugi klubi so si želeli privabiti v svoje sredine naše nogometaše, pojavljati so se začeli takšni in drugačni agenti, začeli smo se srečevati s takšnimi in drugačnimi problemi. Po drugi strani pa ni bilo malo takšnih manj ambicioznih, ki so imeli skromnejše cilje. Ni jim šlo zgolj za tekmovalce cilje, veseli so bili že, da otrok ni na ulici in da v klubu pridobiva druge vrednote. 

Logično je, da ni realno pričakovati, da bi v naših razmerah lahko kdorkoli razmišljal, da je NK Bravo lahko komercialni projekt. To sem vedel iz preteklih izkušenj. Čeprav sem že na začetku gledal na projekt z zavedanjem, da je to pač moje poslanstvo, sem se tudi zavedal, da vedno bodo tudi meje mojega mecenstva. Tudi zato sem poleg kluba ustanovil še družbo Bravo 1, katere cilj je bil postopoma zagotavljati dodatna potrebna sredstva. Ampak o tem kdaj drugič.

Če se vrnem k Biziljevemu pismu, je zame dilema le, kako sestaviti selekcionirane ekipe nogometne šole, v katerih bodo zgolj talentirani in ambiciozni nogometaši in njihovi starši ambiciozni trenerji, ki bodo v skupni cilj pripravljeni vključiti čim večji del sebe. Če imajo v starši v genih predvsem skrb za lastnega otroka, pa je vseeno kar nekaj takšnih, ki so se pripravljeni "žrtvovati" za skupno dobro. Najboljša primera sta organizacija turnirja Ljubljana Open in akcija prenovitve športnega parka Belinka.

Če pa analiziramo sestavo selekcij pa lahko ugotovimo, da čim starejša je selekcija, bolj različni so motivi in odnos do treniranja in s tem posledično tudi rezultati. Eni so pripravljeni delati več, drugi precej manj in bi v glavnem radi igrali le tekme. Če pogledamo selekcijo državnih prvakov, med vsemi bolj ali manj redno igra v prvi ligi samo en nogometaš, še dva pa občasno v drugi ligi. Starši se bodo morali realno zavedati, da je v profesionalnem nogometu resnično uspelo zgolj majhnemu številu od vseh tistih, ki so morda v začetku imeli zelo ambiciozne cilje, pa bili na koncu razočarani. 

Strokovno vodstvo in trenerji selekcij se srečujejo s številnimi izzivi in problemi. Vedno bolj se zavedamo, da se bomo morali prilagajati različnim interesom otrok in staršev. Podobno bo kot na avtomobilskem trgu, kjer so proizvajalci že zdavnaj spoznali, da se kupci med seboj razlikujejo tudi po kupni moči in jim zato ponujajo osnovno ceno in dodatno opremo. Tudi v klubu bomo morali najti pot, da bomo zadovoljili različne interese in želje in bolj ambicioznim omogočiti možnost odločanja za osnovni program ali dodatne oblike treniranja in vzgoje. Vse skupaj mora biti transparentno z jasnimi cilji in tudi dogovori, kdo bo to investiral in kaj bo od tega imel.
Trenutno smo v obdobju, ko se vsi zavedamo, da se da storiti več. Seveda da je najboljše zamenjati klub, ni dovolj. Menim, da rešitve obstajajo in da je potrebna kombinacija. Osnovni program za vse in dodatni program za tiste, ki to resnično zmorejo. Predvsem pa temeljiti in odkriti vsaj polletni pogovori med zainteresiranimi in klubom. 

Mislim, da sem dokazal, da sem za skupen cilj vložiti tudi več kot le delček sebe. Več ko nas bo takšnih, lažje bomo cilje realizirali in si postavili nove.  Še enkrat se zahvaljujem Andreju Bizilju za izvrstno razmišljanje in upam, da bomo spodbudili še koga, ki bo posredoval svoje poglede in predloge. Prepričan sem, da bo zgodba NK Bravo, ki jo v sistemu Bravo skupaj ustvarjamo, imela vedno večji krog privržencev.
 
Darko Klarič
predsednik NK Bravo 

Darko Klarič v svojem blogu izraža lastne poglede na aktualno dogajanje v klubu in okrog njega. Njegova mnenja v nekaterih točkah še ne pomenijo tudi uradnega stališča kluba. Lahko so le provokacija, da se stališče kar najhitreje oblikuje.