31.1.2014

Kako (p)ostati realen?

V nogometnem klubu Bravo se zadnje mesece precej ukvarjamo z razmišljanjem o prihodnosti našega kluba. Da ne bo nobenega nesporazuma: nimamo nobenih težav in trdno verjamemo v prihodnost. Moramo pa najti pravo pot. Na podlagi vseh izkušenj pa bodo določene spremembe nujno potrebne.
 
Osnovni problem, s katerim se srečujemo je razlika med željami mladih nogometašev, da postanejo profesionalni nogometaši in njihovo pripravljenostjo, da temu posvetijo svoje razmišljanje, obnašanje, odnosu do treningov in delu. Dovolj različnih življenjskih nogometnih zgodb smo že spoznali, da se iz njih ne bi tudi česa naučili. 

Najprej seveda moramo vedeti, kdo vse nas obkroža, kakšne so realne razmere v katerih živimo in delamo. Realnost je, da imamo kar nekaj pravih fantov, ki živijo v skromnih, vendar urejenih družinskih razmerah. Ti starši želijo svoje otroke razumeti in jim pomagati, največji problem je, komu zaupati in kdo je tisti, ki jim lahko najbolj pomaga. Vendar večinoma najbolj zaupajo klubu, še posebej če se njihov otrok v klubu dobro počuti. 

Srečujemo se tudi s starši, ki imajo zgolj svoj lastni interes in že razmišljajo o denarju, še ko njihov otrok sploh še ni dokazal, da vsaj približno kaže potencial za profesionalnega športnika. Toda pot od upa, do profesionalca je še zelo dolga in polna preizkušenj. 

Veliko tega bi lahko zapisal, ampak samo pisanje ne bo pomagalo. Vzgojiti vrhunskega športnika pomeni tudi vzgojiti človeka in to niti slučajno ni preprosto. Kajti tudi, če se bomo še tako trudili, bo rezultat skromen. Takšnih bo zelo malo, manj ko 1%.

Bomo zato odnehali? Nikakor ne, saj se zavedamo, da je naše poslanstvo lahko mnogo večje. Bolj kot strogo tekmovalne cilje, moramo imeti cilj  privzgojiti mladim prave vrednote in realen pogled na življenje. Zato moramo najprej tudi vsi mi, ki na različnih področjih delamo v klubu, začeti spreminjati najprej sebe.

Vem, da ne bo lahko, saj realnosti manjka mnogim tudi med nami. Ne predsednik, ne trenerji, nobeden od sodelavcev, staršev nima pravice, da dela povsem po svoje. Le če bo naše ravnanje otrokom za vzgled, nam  bodo ti sledili. Če jim bomo prodajali nerealne zgodbe, bodo tudi sami postali nerealni. Posledica je lahko zgolj razočaranje. Zato se spomnimo kakšni smo bili mi sami v obdobju med 14-imi in 19-imi leti.

Velike razlike ni, razen, da so zdaj mladi bolj razvajeni, a tudi bistrejši, kot smo bili mi sami. Zato ne pozabimo: v kolikor želimo mladim dobro, ostanimo zelo na realnih tleh: pomagajmo, spodbujajmo jih, poskušajmo jih razumeti, nikakor pa se ne odločajmo namesto njih. Dosledno pa zahtevajmo, da se naučijo odgovornosti in da nosijo posledice svoje odločitve v dobrem in slabem. Ne dovolite jim, da iščejo izgovore in da so za njihov neuspeh krivi zgolj drugi. 

Če jih bomo to s skupnimi močmi naučili bomo naredili največ. Tudi če ne bodo uresničili športnih ciljev bodo dosegli veliko, saj bodo pripravljeni na življenje. Ta življenjska šola je mnogo bolj pomembna, kot se večina med nami zaveda. Naj bo Bravova nogometna šola ne samo nogometna, temveč tudi šola vrednot za življenje.

Darko Klarič
predsednik NK Bravo 

Darko Klarič v svojem blogu izraža lastne poglede na aktualno dogajanje v klubu in okrog njega. Njegova mnenja v nekaterih točkah še ne pomenijo tudi uradnega stališča kluba. Lahko so le provokacija, da se stališče kar najhitreje oblikuje.