Moje razmišljanje: KULTURNI ŠPORT ali ŠPORTNA KULTURA?

Igra besed ali kljub vsemu nekaj več?

 
Ob slovenskem kulturnem prazniku pač ne morem iz svoje kože, da kot nekdanja sodelavka in včasih sooblikovalka pri mnogih projektih na področju kulture, v zadnjem času pa v meni povsem novem, športno obarvanem okolju, razmišljam o enem in drugem ali bolje rečno o obojem skupaj.

• gre za skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja
• gre za lastnost človeka glede na obvladanje ter uporabljanje splošno veljavnih načel, norm, pravil pri vedenju in ravnanju;
• v besedni zvezi »telesna kultura« pomeni dejavnost, ki si prizadeva zlasti za razvijanje in ohranjevanje človekovih telesnih sposobnosti in zmogljivosti.

Starejši še danes ob obujanju spominov na njihove mlade šolske dni govorijo, kako radi so imeli in hodili na telesno kulturo, ali po domače ''fizkulturo'' in ob tem mislijo na telovadbo, šport. Mimogrede, tudi beseda telovadba je zanimiva sestavljanka iz telo in vaditi. Telesna kultura je pravzaprav kultura telesa oziroma skrb za telo. Strokovnjaki s področja športa in športne terminologije pa ugotavljajo, da je ukvarjanje s športom veliko več kot le skrb za svoje telo, zato je tudi pojem športna kultura večji od pojma telesna kultura. In kaj je šport? Skozi zgodovino se je pojem spreminjal, danes pa ga na splošno razlagamo kot sopomenko za športno kulturo.

Šport je kultura in kultura je šport. Kakorkoli obrnemo, sta z roko v roki. Športna kultura naj izžareva kulturni šport na vseh področjih, na vseh lokacijah, tako igriščih, stezah, odrih kot tudi na tribunah sodniških stolih, ali pa zgolj v udobnim naslonjačih pred tv-zasloni. Ker pa je šport kot tak brez telesne kulture (ta nas sicer zgolj z urjenjem telesa kratkoročno lahko privede do izjemnih rezultatov in uspehov), in ob morebitni odsotnosti kulture duha (urjenje duha) dejansko lahko brez pomena, je treba še kako slediti tistemu znanemu sloganu ''Zdrav duh v zdravem telesu''. Brez urjenja duha, osvajanja novih znanj, lastnih umskih sposobnosti in predvsem zavedanja ter odkrivanja kaj in koliko naše telo zmore, pri vsem tem pa še urjenja timskega sodelovanja, se zgodba o uspešni športni kulturi lahko hitro zaključi.  

Zgodba BRAVO, ki jo sestavljajo poleg sodelavcev, članov, mladih nogometnih navdušencev, navijačev in nenazadnje tudi vseh posredno vključenih družin, podpornikov in simpatizerjev,  je prav gotovo svetel zgled obojega: športne kulture in kulturnega športa.

Lidija Čop 
direktorica Bravo 1,
povezane pravne osebe NK Bravo