MP #94: Srečno, Slovenija!

Skoraj 10 let je že minilo od zadnje uvrstitve reprezentance na veliko tekmovanje. V četrtek začenjamo v nov kvalifikacijski ciklus, z novim selektorjem, s prevetreno ekipo, predvsem pa z novim upanjem, ki ga tako ali tako prinaša katerikoli začetek. 

Ta stran je sicer namenjena NK Bravo, a je reprezentanca -  kot rečemo - "last vseh", zato se z njo ukvarjamo in o njej razmišljamo tudi tisti, ki ne sodelujemo pri njenem delu.

Obdobje, ki je za reprezentanco, je splošno ocenjeno kot neuspešno, kljub občasnim prebliskom. V zadnjem letu je bil še posebej izpostavljen problem neodzivnosti nekaterih reprezentantov. V medijih se je problematiziral odnos do reprezentance kot take, problematiziralo se je medsebojne odnose igralcev, menda naj bi prihajalo do konfliktnih odnosov zaradi borbe za kapetanski trak. Prav tako javnost ni skoparila s kritikami o avtoriteti selektorja, o načinu vodenja, komunikaciji vseh deležnikov in podobno. Skratka v prvo vrsto razlogov za neuspeh so postavljali teme, ki spadajo tudi v področje mojega profesionalnega udejstvovanja, v področje (športne) psihologije. Pozdravljam, da športna javnost zaznava, da so te teme pomembne.

Z nastopom novega selektorja v javnosti prevladuje prepričanje, da bo selektor s svojo veliko avtoriteto to problematiko obvladal, s tem  pa naj bi prišla tudi nova slovenska nogometna pomlad, novi uspehi, nova uvrstitev na veliko tekmovanje. Zato se v javnosti veliko razglablja o Oblaku, skrbno se proučuje njegove javne nastope, skuša se vplivati na to, da bi med igralci zavladala sloga, da bi se v in okoli reprezentance ustvarila pozitivna klima, dvignila samozavest in podobno. 

Sam - kljub mojemu poklicnemu udejstvovanju - srčiko napredka reprezentance vidim drugje. Osnova  uspeha se skriva v vsebini nogometne igre. V tem, ali bo reprezentanca našla način igre, s katerim bo sposobna premagovati sebi enakovredne, pa tudi od sebe objektivno boljše nasprotnike. Ali uspe najti način, s katerim bo hermetično zaprla dostop do gola, ali uspe najti način, na katerega bo konstantno prihajala v priložnosti - in ne zgolj po naključju. 

Če bi analizirali način igre reprezentance v uspešnih obdobjih, torej pod Katancem pred dvajsetimi leti ali pod Kekom pred desetimi, bi opazili prav to. V tistih obdobjih je ekipa sicer igrala na dva precej različna načina, a vsakič je našla način, kako je iz igralcev s posameznimi ekstra kvalitetami sestavila ekipo in način igre, s katero je prihajala do priložnosti proti vsakemu nasprotniku in kjer je imel vsak nasprotnik ogromno dela, da je prišel pred naš gol.

Na prvi pogled je zadeva preprosta in samoumevna - saj ja vemo, kakšni so trendi v sodobnem nogometu - v resnici pa je zadeva v svoji preprostosti hudičevo težka. V stroki temu pravimo jasna identiteta ekipe.

Dokler reprezentanca ne reši tega rebusa, je vsa psihologija nepomembna, ne pomaga ne visok motiv, ne dobri odnosi in ne visoko zaupanje v selektorja. To postane pomembno šele kasneje, ko in če se reši osnovni nogometni problem. Obe področji sta sicer medsebojno bolj prepleteni, kot je zapisano zgoraj, a vendar je osnova v rešitvi nogometnega problema. Upam, da se bo nogometna javnost vsaj toliko kot s psihološkimi temami ukvarjala tudi s to tematiko. Bi bilo koristno za vse.

Robert Misja 
Psihološki trening in individualni razvoj

TUKAJ najdete vse zapise z rubrike MOJ POGLED.