3.10.2018

MP #78: ''Bijoli''

Pred dnevi je kot najmlajši slovenski nogometaš v Ligi prvakov debitiral  »še do včeraj« član NK Bravo, Jaka Bijol, včeraj je s CSKA Moskva premagal Real Madrid. Že novica, da je tako mlad igralec prestopil v močan evropski klub, ni kar tako, a on ni zgolj prestopil,  v Moskvi si je takoj izboril zajetno minutažo včeraj je odlično odigral proti Realu.


Na preboj Jake so sodelavci NK Bravo upravičeno ponosni, kot tudi v ostalih klubih in na Gimnaziji Šiška, kjer so ga sooblikovali.  Preboj je res izjemen in je sam za sebe velika motivacija za vse mlade nogometaše. Sam sem v klubu sicer krajši čas, a dovolj dolgo, da sem Jako lahko spremljal pol sezone, da sem ga videl, ko je ekipa zmagovala, izgubljala, na tekmah ko je bil dober in ko je bil slab. Sicer ne bi rad, da ta razmislek postane post festum hvaljenje igralca in še manj hvalisanje o prispevku k njegovemu razvoju. Želim pa opozoriti na pomemben element uspešnosti igralca, ki ga Jaka zelo pooseblja, to je mentalna moč, v najširšem pomenu te besede. Ko govorimo o nogometnem talentu vse prevečkrat pozabljamo na ta kriterij.

Trenerji temu običajno rečejo, da ima igralec "čisto glavo", kar je seveda precej širok in nedoločen pojem, a v nogometu se ve, o čem teče beseda. Jaka je bil vsekakor igralec, na katerega se je trener vedno lahko zanesel in je večino tekem odigral blizu svojega limita. Želja in samozavest, s katero je vstopal v tekme, sta bili zavidanja vredni. Slovel je po tem, da je pretekel ogromno kilometrov, da je hitro pokrival veliko prostora, kar je za igralce njegovih predispozicij - je kurpulenten, težak igralec - prava redkost. K temu je nonstop priganjal samega sebe, garal, garal, tekel, tekel, tekel, garal, garal, tudi ko  je večina igralcev že znižala prestavo in puščala vedno več praznega prostora.  Ne glede na to, ali je ekipa zmagovala ali izgubljala, nanj se je trener vedno lahko zanesel, da se ne bo ustavil.  Neuspeh, slab rezultat ga je še dodatno podžigal k še večjemu vložku truda. Preveč je bil tekmovalen in preveč zmagovalen, da bi med tekmo spustil glavo in se predal. Nasprotno, nikomur, tudi na mednarodnem nivoju ni hotel vnaprej priznati, da je boljši od njega, od njegove ekipe (naj to dokaže na igrišču), zato se je na vsaki tekmi "stepel" za vsako žogo in meter igrišča. Tudi ko je njegova ekipa izgubljala, ni popuščal. To pa se skozi tekmo sešteva - ponovno je iznesel žogo, ponovno se je vrnil v obrambo, ponovno je dobil skok, ponovno je podvojil svojega soigralca, zopet je zaprl podajo v globino, zopet je bil pravočasen v duelu, zopet je iznesel žogo in prišel na 20 metrov od nasprotnega gola na odbito žogo.

Ja, to so pomembni elementi učinkovitosti igralca, katerih predpogoj so ambicioznost, nepopustljivost, vztrajnost. Same osebnostne lastnosti. Sposobnost, "da se presegaš", da greš preko praga bolečine, tudi ko izgubljaš in ti ne gre, da garaš na tekmi, ko so že vsi utrujeni in so že vsi začeli popuščati, ti pa še stopnjuješ svoj vložek.  V teh elementih je Jaka vedno odstopal. Hkrati je izstopal v taktični disciplini, ne glede na to, kakšna taktika je bila zastavljena, je bil sposoben celo tekmo držati visok nivo taktičnega reda in 95 minut ponavljati iste stvari. To je na prvi pogled lahko, v resnici pa to zmorejo redki, mentalno močni igralci. Ta sposobnost je za profesionalni nogomet praktično vedno selekcijski kriterij, čeprav se o njej malo govori. 

Izstopal je tudi v  pozitivnem vplivu na ekipo, ki mu je zaupala,  imel je ''liderske'' sposobnosti, da je svojo tekmovalnost in nepopustljivost uspel prenašati tudi na sogralce. In nikoli ni igral "velikega igralca", ki bi razloge za svojo slabo igro ali neuspeh iskal v slabih soigralcih, trenerjevih odločitvah, slabi taktiki ipd. Prevzemanje odgovornosti za svojo (slabo) igro, za slab rezultat, biti pošten do sebe in se soočati tudi s svojimi slabostmi je osnovni predpogoj za napredek. Da se zavedaš, da si daleč od perfektnega igralca, da se ne precenjuješ, k čemur so mladi igralci še posebej nagnjeni. In da je za uspeh v karieri edina deviza nepopustljivost in vsakodnevno garanje, na vsakem treningu in tekmi, da svoje slabosti izboljšaš. Ampak dejansko garanje na igrišču, ne zgolj v besedah. Da  tekmuješ s samim seboj, kako daleč se lahko sforsiraš. Tudi to je stvar mentalne trdnosti igralca, tudi to je lastnost, ki jo Jaka pooseblja.
 
Seveda, Jaka ne igra v Ligi prvakov zgolj zaradi močne osebnosti. Brez izjemnih nogometnih sposobnosti kot so duel, ustrezen način igre glede na tehnično-taktične prednosti, pas, tehnika, pregled nad igro, postavljanje, skok itd.  ne bi bilo nič ,  sem pa prepričan, da ga njegove osebnostne lastnosti delajo še boljšega, kot je v strogem nogometnem smislu! Zaradi mentalne trdnosti na tekmah  iz sebe  izvleče več kot večina drugih nogometašev. V tem je lahko  mladim nogometašem NK Bravo in vsem ostalim velik vzor. Jaka seveda ni ne prvi ne zadnji, ki je tudi zaradi "čiste glave" naredil oziroma dela lepo kariero. Ker imam v nogometu dolg staž, sem jih imel možnost spoznati kar nekaj, Siniša Andjelković ali pa Aleš Mertelj sta eni lepših zgodb, ki jih rad izpostavim.

Ta "moj pogled" ni namenjen kot hvalospev Bijolu, v prvi vrsti naj služi kot vzpodbuda  mladim nogometašem in njihovim trenerjem, da je v vsakdanjem procesu vadbe še kako potrebno trenirati tudi glave, osebnosti nogometašev. To pa se najbolj dela takrat, ko je težko. Ko ne gre ne ekipi, ne igralcu. Glava se ne trenira takrat, ko gre vse kot po maslu. Tudi Jaka je imel slaba obdobja v svojem razvoju, "a jih je izgaral".  

Žal sem dosedaj v svojem več kot 20- letnem delu z (mladimi) nogometaši videl tudi kar nekaj negativnih primerov, ko nesporni talenti zaradi glave niso realizirali potenciala. Teh imen seveda ne bom izpostavljal. Naj bo Jaka pozitiven vzgled.
 
 
Robert Misja
individualni razvoj igralcev in psihološki trening

SPONZORJI

BRAVO MALČKI, KUL NAVIJAČ, BRAVO NOGOMETNA IZKUŠNJA

SPONZORJI IN PODPORNIKI