MP #46: Še o uspehu hrvaške nogometne reprezentance

Uvrstitev Hrvaške v finale SP sicer ni več prva tema nogometnih pogovorov, ampak vseeno razmislek na to temo. Od kje ta izjemen rezultat? Mene zanima predvsem primerjava z nami, z nogometno Slovenijo. Hrvati nas v nogometu daleč prekašajo, pa če nam je prav ali ne. Njihov fond mednarodnih igralcev je izjemen, tudi mi nismo sicer slabi, ampak za Hrvati daleč zaostajamo. Rezultati njihove reprezentance so z nami neprimerljivi. Njihovi reprezentanti igrajo praktično v večini najboljših klubov sveta. Poleg tega imajo veliko igralcev v raznih evropskih ligah, na srednjem in daljnem vzhodu. Razlogov za to je verjetno več. Takoj je potrebno ovreči interpretacijo, da je temu tako, ker je Hrvatov dvakrat več. Po uspehih nas prekašajo - čez palec - desetkratno!

Nekateri pravijo, da se "na teh prostorih rodi več talenta". Morda je kaj na tem, nisem dovolj podkovan, da bi o tem podajal kake trditve. Menda je za Dinaride značilno, da ljudje v povprečju odstopajo v fizičnih predispozicijah, predvsem glede višine. Ampak dvomim, da se Hrvati "v talentu" bistveno razlikujejo od Bosancev, Srbov, Slovencev, če se omejim zgolj na sosede iz bivše Juge. Ta teorija me nikoli ni zadovoljila.

Zanimiva je razlaga, da si igralci z juga bolj želijo uspeha. Da je njihov motiv po uspehu večji, ker živijo v slabših socialnih razmerah, ki se jih lahko rešijo preko nogometne kariere. To me sploh ne prepriča, ker je v Sloveniji večina mladih igralcev ravno tako pripravljena za uspeh trenirati ogromno in se več. Prav tako bi po tej logiki morali od Hrvatov biti še uspešnejši igralci iz sosednjih držav, ki so socialno se šibkejše. Bosna, Srbija, Bolgarija že sodijo med njih, pa nimajo takih uspehov. 

Na Hrvaškem naj bi bil nogomet popularnejši in naj bi ga "igrali vsi", kar pomeni, da imajo Hrvati neprimerno večjo bazo potencialnih Modrićev, kot je naša baza Oblakov. To verjetno drži, ampak po tej logiki bi morale biti od Hrvatov boljše Romunija, Bolgarija, Grčija, Srbija, Madžarska, ki imajo neprimerno več registriranih nogometašev, pa niso.

Govori se, da Hrvati več vlagajo v nogomet, da imajo boljše pogoje za delo. Tudi ta trditev je tako-tako. Kolikor mi je znano, Hrvati nimajo kaj prida boljših površin za treniranje, imajo podobne probleme kot v Sloveniji, tudi tam otroški nogomet bazira na neprofesionalnih trenerjih. Tudi tam je profesionalna zgolj 10-clanska prva liga, pa še med temi se najdejo klubi, ki finančno ne izpeljejo sezone, kot npr. Istra. Skratka, glede vlaganja ne vidim ključne razlike. Sploh pa zopet – na primer Avstrija, Madžarska, Poljska, da ne omenjam Rusije, so države, ki vlagajo neprimerno več od Hrvatov, pa imajo bistveno slabši izplen.

Kaj pa tradicija? Te ne gre zanemariti na kateremkoli področju. Hrvati imajo v nogometu dolgo tradicijo uspehov, to drži. Ampak kaj v resnici pomeni tradicija? Kako jo vsebinsko opredeliti, na kakšen način naj bi tradicija vplivala na uspešnost? Je to morda znanje, so to morda izkušnje, vedenje, kateri igralec je talentiran, koga velja razvijati? Je to morda znanje, kako ga razvijati? Je to znanje, na kakšen način se z danimi igralci uspešno zoperstaviti Nemčiji, Franciji, Rusiji, Argentini, Ukrajini? Najti svoj način igre? Ce tradicijo razlagamo na ta način, potem mi je ta teza precej blizu.

Znajo Hrvati bolje selekcionirati? Znajo bolje prepoznati in "izbrskati" talentirane igralce v svoji - v primerjavi z nogometno številčnejšimi nacijami - skromni bazi? Igralce imajo v Realu, Barceloni, Atleticu, Monaku, Liverpoolu, Interju, Juventusu, do pred kratkim Bayernu. Ampak to ni zgolj stvar tega trenutka, podobno je že dvajset let! To niso naključja. Jah, nekateri sicer pravijo, da je temu tako, ker imajo Hrvati sposobnejše nogometne agente, cele agentske mreže, ki igralce zrinejo v boljše klube. No, ta teorija je še najbolj šepava, v Barco, Real, Bayern se zagotovo ne pride na ta način.

Kaj sedaj reci? Moram priznati, da hrvaški nogomet od daleč spremljam "od malega" in do njega resnično gojim izjemno, izjemno spoštovanje. Kako razlagati njihove fascinantne rezultate? Verjetno so razlogi v resnici kompleksni, marsikateri v tem zapisu ni bil niti omenjen. Pa vendarle je moja ključna teza, da imajo Hrvati o nogometu preprosto ogromno znanja. Več znanja. Da so preprosto boljši učitelji, boljši trenerji, boljši strategi, da bolje selekcionirajo, predvsem pa bolje pilijo igralce, da so obrtniško boljši. Seveda ne smem pozabiti, da je bil Matjaž Kek na Hrvaškem že izbran za trenerja leta (zagotovo ni naključje, da je tudi Slovenijo kot selektor odpeljal na SP), in tudi, da imamo v Sloveniji nekaj izjemnih strokovnjakov in klub z izjemnimi mednarodnimi uspehi, a to ne spremeni celostne slike. Morda se motim in je moja teza napačna. V bistvu osebno ne poznam nobenega hrvaškega trenerja, v drobovje ne poznam nobenega hrvaškega kluba, tako da je moja teza resnično zgolj - moja delovna hipoteza.  Nič hudega, vsekakor sem si zadal cilj, da v tej sezoni na to temo pridobim čim več informacij. 

Ali pa, če izpustim svojo hipotezo in ostanem pri nevtralnem vprašanju - zakaj je Hrvaška v nogometu toliko uspešnejša od Slovenije? To vprašanje pa bi najbrž moralo zanimati celotno slovensko nogometno stroko, morda se tudi v odgovorih na to vprašanje skriva naš napredek. No ja, morda pa je to zgolj "moj pogled" in v resnici nismo prav nič slabši  od sosedov.

Robert Misja
psihološka pomoč v NK Bravo

PRIHODNJIČ: Pogled nazaj (Darko Klarič)

TUKAJ najdete vse zapise z rubrike MOJ POGLED.