MP #126: Čaka nas še veliko dela

Zakaj velikokrat omenim, kako se mi ob nogometnem zdi zelo pomemben tudi osebnostni razvoj vseh mladih športnikov. Predvsem zato, ker so me izkušnje v življenju naučile, da je sicer zelo lepo sanjati in upati o svoji karieri, toda bistvo je skrito v odrekanju in delu. To je edina prava pot, ki jo zmorejo le redki, pri tem pa imata osebnostni razvoj in realno razmišljanje odločilno vlogo.

V športu sem videl in doživel praktično že vse mogoče. Kljub vsem izkušnjam pa nikomur ne želim dajati nasvetov, saj jih mladi športniki pravzaprav niti ne želijo poslušati. Nenazadnje jim nasveti tudi ne pomagajo dosti, če si jih sami ne želijo. K meni je prišlo kar nekaj nogometašev, ki so v raznih pogovorih odkrito obžalovali, da so, takrat ko so imeli priložnost, razmišljali in delali drugače, niso vedeli tega, kar danes razumejo. Seveda bi zdaj ravnali drugače, če bi še enkrat dobili priložnost.

In to je tisto kar v dobro organiziranemu sistemu nogometna šola Bravo ponuja mladim - predvsem priložnost. Tisti, ki tega ne razumejo in se ne zavedajo, da so zgolj sami tisti, od katerih je odvisna njihova prihodnost, hitro dosežejo svoj limit.

Zavedamo se, da imamo v kakovosti dela tudi sami še veliko rezerv. Priznamo tudi, da zaenkrat na mlade športnike drugi vplivajo močneje, kot pa zaenkrat še lahko mi v klubu. Preprosto zato, ker nekateri agenti in tudi posamezni starši tudi zaradi lastnih interesov vplivajo na razmišljanje mladih športnikov. Predvsem pa se z njimi družijo pogosteje kot se jim lahko posvetijo naši trenerji.

Seveda načelno nisem proti agentom in zavedam se tudi, kako pomembna je vloga staršev. Toda medsebojno sodelovanje je smiselno le v primerih, ko so cilji skupni, transparentni in realni. Žal mnogi mladi športniki prepozno spoznajo, da bližnjic v športu ni in da je prava sredina zanj tista, v kateri se bo športnik lahko brez nepotrebnih vplivov razvijal in napredoval. Hiter zaslužek ali lažja pot vse prevečkrat pomenita tudi hiter konec kariere. Bistvo je, da na pravilen in strokoven način postanemo dovolj dobri. Sliši se enostavno, vendar to pomeni tudi v večjem delu tudi popolno osredotočenost na poti do svojega cilja. Tudi zato vem, da bomo morali še izboljšati naše delo in organiziranost delovanja kluba, ki še ni deležen polnega zaupanja.

Samo nasmehnem se, ko sem ob ustanovitvi NK Bravo poslušal kako je ta projekt “muha enodnevnica” in zdaj, ko smo se uvrstili v 1. SNL slišim informacije, da bomo itak izpadli. Ali pa, da bo konec NK Bravo tisti trenutek, ko bom sam zapustil predsedniško mesto. Kmalu bosta minili dve leti, odkar po lastni želji nisem več predsednik klub pa še vedno napreduje.

Morda se naša zgodba res malce razlikuje od večine nogometnih zgodb. To ni zgolj ego posameznika, temveč projekt v katerem svoj smisel vidi vedno več ljudi. Podpira ga vedno večje število simpatizerjev, ki jim je naš pristop blizu. Klub se je začel uveljavljati kot projekt v novejšem času. Tudi zaradi različnih izkušenj iz minulega raznovrstnega delovanja je tak, kot je. Meni se zdi projekt uspešen in perspektiven, predvsem pa iskren. Seveda delamo in bomo še delali tudi napake, toda počasi ustvarjamo in gradimo prepoznavno športno blagovno znamko. Pripadnost ni nekaj samoumevnega in zahteva mnogo truda in korektnega delovanja. V našem sistemu niso pomembne funkcije, temveč predvsem dobro opravljeno delo.

Sam ne bom ničesar napovedoval, zelo natančno pa vem, da bo NK Bravo postal eden najstabilnejših slovenskih nogometnih klubov. Zame je to pomembnejše kot pretirana želja po osvojitvi naslova prvaka.

Tisti, ki poznajo razmere, dobro vedo, da v NK Bravo delamo korak za korakom, da gradimo sistem kjer ni prvi cilj hitrega zbiranja trofej, rezultati pa morajo biti predvsem posledica dela in organizacije. Če ne prej, pa takrat, ko bomo za to dovolj dobri.