MP #116: PREBOJ

Od štirih slovenskih klubov je v Evropi ostal zgolj še Maribor. Ostali klubi so v kvalifikacijah za Evropsko ligo izpadli v drugem predkrogu, Mura že v prvem. Nič novega, bi lahko ocenili na prvi pogled. Že dvajset let je praktično vsako leto isto. Z večjimi ali manjšimi težavami se preskoči prvi krog kvalifikacij, kjer so nasprotniki slabše rangirane ekipe iz Malte, Litve, Walesa ipd., v drugem predkrogu, proti bolje rangiranim pa slovenski klubi redno, največkrat gladko, izpadejo. Z izjemo Maribora, ki je posebna zgodba. 

A sam vidim v letošnji sezoni ne velik, ampak izjemen premik na psihološkem področju.  Končno sem v evropskih kvalifikacijah videl vse štiri slovenske klube izjemno tekmovalne, ambiciozne, predrzne, z jasnim ciljem – ne željo – ciljem, da izločijo boljšega nasprotika od sebe (Mura izraelski Maccabi, Olimpija Turke, Maribor švedskega prvaka in Domžale Malmo). Ne glede na to, da so imele vse štiri ekipe v drugem predkrogu (Mura prvem) nasproti sebe (veliko?) kvalitetnejše in dražje ekipe, so izpadli po velikem boju, delno tudi nesrečno.  In navijači so to prepoznali in nagradili s pozitivnimi kritikami in podporo. Pozdraviti velja razmišljanje trenerja Mure, ki je povedal, da je Mura tokrat okusila evropsko raven – skušala tudi tekmovati – a da bo to potrebno nadgrajevati in z leti postati klub, ki bo imel v evropi jasen cilj priti bližje evropski ligi in se vanjo nekoč uvrstiti. Končno sem začutil vse štiri trenerje in klube, ki so vsak v svojem okolju začeli graditi zmagovalno mentaliteto, začeli so podirati prepričanje, da se proti boljšim ekipam pač izpade, ker je to »naravna zakonitost«. Ne, začetek je ravno v tem, da se takšna »logična« prepričanja premagajo in se začne živeti zgodba, da bo klub v nekaj naslednjih sezonah uspel izločiti tudi boljšega od sebe. Da klub ni več zadovoljen »s častnim izpadom« in »malo nam je zmanjkalo«. Končno sem čutil nezadovoljstvo in močno frustracijo pri vseh trenerjih, ki so izpadli iz Evrope, ne pa relativnega zadovoljstva v stilu »dobro smo se kosali«. 

Seveda preboj v glavi za končni uspeh še zdaleč ni dovolj. Sem pa prepričan, da je predpogoj. Brez izgradnje klubskega know-howa  na področju selekcije, taktike, igre, vodenja tekme, vodenja dveh tekem, vodenja kluba, sistematičnega dela, kontinuitete v kadrovski politiki kluba in še kje, know-howa, ki omogoča kontinuirano pariranje boljšim na igrišču, samo preskok v glavi ne bo dovolj. Je pa predpogoj in v tej sezoni sem ga končno videl pri vseh štirih klubih, ne zgolj pri dveh ali pri enem, kar je bila navada v preteklem desetletju.  Upam, da klubom v prihodnje uspe izgraditi tudi celostni know-how. Kateri klub ga ima že desetletje, je jasno. Kateri ga je začel graditi v zadnjih petih, šestih sezonah, tudi. Katera dva sta (upam) na začetku te izgradnje, pa tudi. Ja, vrednost slovenskega nogometa se pač ocenjuje skozi uspehe na evropskem/svetovnem parketu, zato vsi, ki živimo nogomet, upamo na preboje slovenskih klubskih in reprezentačnih ekip v mednarodnih tekmovanjih in nas še kako zanima, kako slovenske ekipe tam tekmujejo. 

Robert Misja
Psihološki trening in individualni razvoj

TUKAJ najdete vse bloge iz rubirke MOJ POGLED.