MP #109: Dan za dnem!

Večkrat sem že priznal, da projekt Bravo zaenkrat prerašča vsa moja pričakovanja ob ustanovitvi kluba. Razmišljam,  kako zelo hitro je minilo prvo po svoje romantično obdobje kluba in misli mi uhajajo v prvo tekmovalno sezono 1991/1992, takrat šele v začetek samostojne Slovenije, in prve sezone 1. SNL.

Celjani letos slavijo 100 let delovanja kluba, ki po izpadu Gorice ostaja eden od dveh klubov, ki v 1. SNL neprekinjeno sodelujejo že 29 sezono.

Moje čestitke vsem v Celju, s katerimi sem sodeloval dolga leta in v praksi spoznaval delovanje nogometnih zakonitosti. Spomnim se, da je v tistem začetnem obdobju klubu za celoletni proračun zadoščal znesek v sedanji vrednosti manj kot 50.000 €. Seveda je bil začetek tiste sezone še v obdobju skoraj popolnega amaterizma, ko sta imela profesionalni pogon le Olimpija in Maribor, vsi ostali slovenski klubi pa so šele začeli razmišljati o tem. Ko sem prevzel Celje, nihče od igralcev še ni imel pogodbe.

Zdaj 29 let kasneje lahko spremljam NK Bravo, ki bo prvič v svoji kratki zgodovini nastopal v elitni konkurenci najboljših slovenskih klubov. Nehote se mi v mislih porajajo različne vzporednice in primerjave zelo različnih obdobij.

Danes razumem, zakaj pravijo, da je nogomet najpomembnejša postranska stvar. Nikoli me ni posebej zanimalo, da bi se tudi sam preživljal z nogometom. Res pa sem precej razmišljal, kako bi klub z lastno dejavnostjo in aktivnostjo vzdrževal večji del proračuna.

Nogomet sem doživljal in ga spremljal iz različnih zornih kotov in ga primerjal z delom, ki sem ga na drugih področjih poklicno opravljal. Pomenil mi je spremembo, kot da bi obiskoval posebno fakulteto življenja, ki ti ga tako globalno ne ponuja nobena univerza na svetu. V začetku nisem razumel nekaterih predsednikov klubov, ki so mi govorili, da je voditi klub težje, kot pa gospodarsko družbo. Dolgo časa sem potreboval, da sem sploh razumel zakaj je toliko različnih posameznih interesov in medsebojnih razlik.

Danes na razvoj in razmere v slovenskem nogometu gledam bistveno drugače, kot sem v začetku. Šele z uvedbo licenciranja je bil napravljen velik korak naprej, zelo pa še vedno pogrešam višjo stopnjo medsebojnega komuniciranja na različnih nivojih. Tudi vmesno obdobje ko je tekmovanje upravljalo združenje prvoligašev, ni prineslo bistvenega napredka.

Samo medsebojno komuniciranje je namreč tudi premalo. Iz izkušenj vem le to, da mora biti vsak na svojem področju preprosto zgolj dovolj dober, da se prebije iz povprečja. NK Bravu je zaenkrat uspelo , da se je tudi s člansko ekipo uvrstil v 1. SNL. Tako mu je uspelo, da so klubske ekipe starejših dečkov, kadetov, mladincev in članov v najvišjih ligah na nivoju tekmovanj v organizaciji NZS.

Postati in ostati prvoligaš je v Sloveniji doslej uspelo le dvema kluboma. Čas bo pokazal, ali kaj takšnega morda uspe NK Bravu. Če zato ne bo dovolj dober, se to pač ne bo zgodilo. Zato se s tem pravzaprav nima nobenega smisla preveč filozofsko obremenjevati. Pomemben je prav vsak delovni dan, da izkoristimo priložnost in na vseh področjih našega delovanja poiščemo načine, da bomo v povezavi z zastavljenim ciljem preprosto postali dovolj dobri.

Sploh pa ni poseben podvig zablesteti v eni sezoni ali na kratek rok. Umetnost je kontinuirano delo, korak za korakom, dan za dnem.