Takšen občutek dobim, ko spremljam medijske odzive na tekme reprezentance od začetka kvalifikacij za EP 2020. Od začetne evforije po tekmi v Izraelu in še pred njo, ob imenovanju novega selektorja, smo danes, po sijajni ponedeljkovi zmagi, spet v sedmih nebesih, navdušeni nad izjemno igrivo, kombinatorno, učinkovito igro, s katero smo razbili Latvijce.

No, še v soboto je bilo vse drugače. Isti mediji so sporočali, da je kvalifikacij tako rekoč konec, da smo v Avstriji igrali katastrofalno, če ne bi bilo Oblaka, bi doživeli katastrofo, kot jo je Latvija. In seveda - pred tekmo v Celovcu "so bile tri točke nuja", remi kot dobra opcija sploh ni bil omenjan. V glavnem, v soboto je bilo ugotovljeno, da imamo katastrofalno ekipo, da "igralci ne morejo", še posebej ne ta in ta in ta. In da tudi Iličič nič ne more, če ga nasprotnik trdo prime. Da smo preprosto preslaba ekipa. In da je igra slaba, da je vse isto kot je bilo pod prejšnjim selektorjem (ki je bil na začetku tudi idealna izbira in rešitelj!).  

Od torka dalje pa ponovno berem o potencialu, ki ga ima ta ekipa, pa o kvalitetah igralcev, ki so bili še v soboto katastrofalni in nesposobni. Imen igralcev in njihovih čudežnih sposobnosti in virtuoznosti ne bom navajal, lahko preberete v večini medijev.

 

In kot kaže, bomo vajo ponovili tudi za jesenski tekmi s Poljsko in Izraelom. Šest (6) točk je nujnih, sporočajo mediji! Nič manj kot šest točk, če želimo ostati v igri za EP (a niso bile nujne že 3 točke v Celovcu? In v Ljubljani proti Makedoniji?) Brez kakršnegakoli razmisleka o nasprotnikih, o njihovi kvaliteti, o naših realnih (ne)kvalitetah in dometu, o nadaljnjem poteku kvalifikacij.  Preprosto 6 točk in pika. Isti proces od precenjevanja reprezentance do popolne degradacije je potekal že tudi pred in med ligo narodov, pa v kvalifikacijah za SP18 in EP16. Praktično vsak kvalifikacijski cikel z reprezentanco ravnamo enako.

 

Mediji in javnost so pomembna dimenzija v ustvarjanju uspeha reprezentance. Ne najpomembnejša, so pa pomemben faktor. Seveda ne nosijo nikakršne odgovornosti za dobre ali slabe nastope reprezentance - za to je odgovorna izključno reprezentanca sama. Vplivajo pa prav gotovo, včasih bolj, včasih manj, tako na igralce kot navijače. 

S precenjevanjem ekipe, postavljanjem nerealnih ciljev in zahtev, s kovanjem nekaterih igralcev v zvezde (ki na reprezentančnem nivoju niso naredili še čisto nič), ob prvem porazu pa popolno diskreditacijo, skoraj izničenjem in poniževanjem teh istih akterjev se gotovo ne pripomore k uspehu reprezentance. Edina osnova lahko in mora biti zgolj realna ocena kdo in kaj smo. Koliko smo dobri, kaj v igri zmoremo in proti komu, kje smo slabi. Kam realno po kvaliteti v kvalifikacijski skupini sodimo.  To je edina osnova, na kateri neka ekipa lahko začne funkcionirati kvalitetno. Če te ocene ni, ni mogoče postaviti realnih ciljev in ni mogoče oceniti, kakšni rezultati  za ekipo pomenijo uspeh ali neuspeh.

Prav tako ni mogoča realna ocena, kako naj bi ekipa izgledala na posamezni tekmi, ali je igra glede na nasprotnika dobra ali slaba, ustrezna ali neustrezna. In se ekipe, igralci in navijači, tudi funkcionarji in vodstvo ekipe lahko zavrtijo v krog velike evforije in velikih razočaranj, v krog precenjevanja in podcenjevanja sebe in nasprotnikov, zmede v konceptih igre, ocenjevanju posameznih igralcev itd. 

Kako to vpliva na funkcioniranje ekipe in igralcev stroka ve že dolgo. Srečko Katanec je nekoč na neki tiskovni konferenci skušal ugrizniti v to kislo jabolko in se skušal  z javnostjo na to temo soočiti - žal je ta proces zgolj začel in ga ni izpeljal do konca. Drug  vrhunski slovenski nogometni menedžer je zaenkrat še vedno uspel obdržati stik z realnostjo, čeprav mu nekateri mediji (verjetno iz neznanja?) kar naprej skušajo letvico prestavljati v ne(raz)umne višave in mu super uspešnega trenerja omenjajo po vsaki slabi tekmi.

Kljub vsemu v teh kvalifikacijah zaenkrat opažam velik korak naprej v obvladovanju te problematike pri sami reprezentanci - izjave selektorja  in v dokajšnji meri tudi igralcev (niso me še čisto prepričali) kažejo, da so znotraj reprezentance temu problemu vedno bolj kos. Problemu, ki se ga ne da otipati, a še kako lahko duši vsako nogometno ekipo - našo reprezentanco je spotikal v več kot polovici kvalifikacijskih ciklusov od leta 1994 dalje.


Robert Misja 
Psihološki trening in individualni razvoj

TUKAJ najdete vse zapise z rubrike MOJ POGLED.