BRAVO BRAVO: Veliki intervju z Dejanom Grabićem

Eden izmed tistih, ki je že vrsto let v NK Bravo, je tudi Dejan Grabić. Družini Bravo se je še kot igralec pridružil v sezoni 2011/2012, kasneje prevzel vodenje mlajših selekcij, prek trdega dela, nenehnega izobraževanja in pridobivanja izkušenj pa se je prebil vse do vodenja članske ekipe. Pred štirimi sezonami, ko smo igrali še v tretji ligi, je sprejel izziv, se z ekipo v prvem letu prebil v drugo ligo, po dveh sezonah v drugi ligi pa ekipo pripeljal v elito slovenskega nogometa.

Intervju je objavljen tudi v letošnji izdaji revije BRAVO BRAVO.

Če želimo vedeti, kam gremo, se moramo včasih vprašati, kje smo že bili. Se še spomnite, kdaj ste prvič slišali za Bravo?

Bravo sem začel spoznavati pred osmimi leti, ko so me kot izkušenega igralca povabili v člansko ekipo Bravo 1 Interblock. Tista ekipa je bila zelo mlada in potentna, v njej so igrali Bajde, Šporar, Vrhovec, Zajc, Dervišević, Rapnik, Žitko in ostali. Od izkušenih Dejan Robnik in jaz.

Takrat sem imel še »igralsko glavo«, kot radi rečemo v nogometu. Po pol leta igranja v Šiški sem dojel, da je to lahko sijajna zgodba, in se tudi sam videl v drugačni vlogi. Tedaj je bil trener Brava Tomaž Petrović, ki me je tudi usmeril na pot pridobivanja trenerske licence.

Je bil že takoj vaš cilj postati trener članske ekipe?

Sprva niti nisem imel ambicij, da bi postal članski trener. V ta svet sem vstopil zato, ker me je zanimalo delo z otroki. Nato sem počasi odkrival to novo področje, pridobival nova znanja in izkušnje in čedalje bolj me je to področje zanimalo. Ampak res sem šel korak za korakom. Ničesar nisem preskakoval.

Imel sem tudi podporo kluba, ki mi je na eni strani omogočal trenerski posel, na drugi strani pa so bdeli nad mojim trenerskim razvojem. Če za določeno selekcijo še nisem imel dovolj izkušenj, so mi to tudi povedali. To so koraki rasti, ki jih je treba sprejeti in narediti. Že na začetku trenerske poti sem vedel, da se bom moral veliko učiti, da bodo lekcije vsakodnevne, in zato so bile vse informacije še toliko bolj dobrodošle.

Danes bi lahko že rekli, da ste uspešno prebrodili transformacijo iz igralca v trenerja. Je bilo težko prestopiti na drugo stran?

Na lastni koži sem hitro spoznal, kako velika je dejansko razlika med igralcem in trenerjem. Zavedal sem se, da gre za poklic, ki zahteva posebna znanja, ki jih kot igralec nimaš avtomatsko. Tu morda nastopi določena težava pri nekaterih starejših igralcih, ki pričakujejo, da se bodo po končani igralski karieri nemudoma prelevili v trenersko vlogo. Če uporabim prispodobo: tudi vsak kirurg ne more biti minister za zdravstvo.

Je pa res, da z igranjem profesionalnega nogometa dobiš specifična znanja in izkušnje, ki jih lahko s pridom uporabljaš tudi pri trenerstvu. Sam sem imel zelo pestro kariero, izkusil sem veliko različnih stvari. Naslove državnih prvakov in pokalne lovorike na eni strani ter boj za obstanek na drugi. Imel sem srečo, da sem lahko igral tudi v evropskem pokalu in na lastni koži na tekmi z Liverpoolom nastopal pred polnim Anfieldom. Seveda pa so bili tudi slabši trenutki, kot je denimo bankrot treh klubov. Potem je bilo še življenje v Avstriji, na Cipru, v Albaniji, preizkušnje v eksotičnih državah, odsotnost zaradi poškodb, občutil sem prvo enajsterico, klop in tribuno, spoznal ogromno trenerjev, igralcev, funkcionarjev, navijačev, novinarjev ... Vsaka od teh izkušenj mi danes pomaga pri komunikaciji z igralci, pri reševanju konfliktov in sprejemanju odločitev. Lažje se postavim v njihovo kožo.

Ste imeli na poti svojega trenerskega razvoja kakšno načelo?

Nikoli ničesar ne delam na pol. Na začetku sem bil nekaj časa ob trenerskih zadolžitvah tudi v računalniških vodah, hkrati pa sem bil še vedno aktiven igralec v drugi ligi. Nekaj časa je šlo, saj v resnici tudi ni bilo pogojev, da bi lahko živel samo od trenerskega dela. Sčasoma pa se je izkazalo, da enostavno nisem mogel biti stoodstoten. Najprej sem nehal igrati in sem se zadovoljil s trenerstvom, hkrati pa opravljal še službo v računalniškem podjetju. Ampak tudi to na dolgi rok ni šlo. Uvidel sem, da moram za napredovanje vložiti vse, kar imam, v eno področje, in tako sem se odločil za vlogo trenerja. Vedel sem, da bo treba v to vložiti vsaj 5 let truda, časa in tudi svojega denarja, saj gre za izobraževanje. Spomnim se, da sem bil takrat zelo obremenjen, ampak vse sem vzel v zakup, saj sem imel dolgoročen cilj. Kot rečeno, pa je šlo počasi. Iz meseca v mesec sem se učil, hodil na izobraževanja in pridobival dragocene izkušnje.

Začeli ste pri selekciji U10, vodili ekipo U12 na Ljubljana Open, tudi vodenje kadetov in mladincev vam je dalo določene poglede ... Je treba prehoditi celotno pot, da postaneš dober trener v članski konkurenci?

Kadetska in mladinska selekcija sta zelo dober poligon za trenerje, ki želijo delovati na članski ravni. Pri vseh selekcijah mora biti igralec na prvem mestu. Osebnostni in nogometni razvoj morata potekati vzporedno. Pri kadetih je poudarek na individualni taktiki in pripravi igralcev za storilnostni nogomet,  pri mladincih razvijamo tekmovalce, pri članih pa se igra za točke.

Imeti dovolj časa za pridobivanje izkušenj in za individualno rast na tem področju je verjetno privilegij. Koliko vam je na tem področju pomagalo samo delovanje kluba?

Ustanovitelj, dolgoletni predsednik in zdaj častni predsednik kluba, Darko Klarič, se zaveda širše slike. Klub od nas zahteva predanost, veliko dela, veliko razmišljanja in iskanja rešitev na vseh področjih, ne zgolj ozko v stroki. Na drugi strani pa imamo na voljo čas. Gospoda Klariča je življenje verjetno naučilo, da je treba plezati počasi in vložiti veliko truda, da ti naposled uspe. Zato ima tudi vsak izmed trenerjev, igralcev ali pa vsak izmed uslužbencev čas, da se razvija, uči in tudi naredi kakšno napako.

Počasi se je v klubu na ta način ustvaril tudi sistem, ki se kadrovsko sam čisti. In tu mislim na vse nivoje kluba. Jaz se bom sam odstranil, če bo kakšna naloga pretežka zame. Tudi igralci dobijo dovolj priložnosti, ampak nekateri pridejo do svojega limita. Ko igralec ne doseže več standardov, počasi zapusti klub. Osebno dojemam to lastnost našega sistema za izjemno kvaliteto. Posameznik dobiva spodbudo, ima priložnost, ko ne gre več naprej, pa sam spozna, da ni več kos sistemu.

Med napredovanjem iz tretje v drugo ligo in preskokom v prvo ligo ni minilo veliko časa. Je bilo dovolj časa, da ste oba zgodovinska trenutka primerno proslavili?

Veseliti se uspeha se moram še naučiti. Bodisi osvojitve prvenstva bodisi zmage na posamezni tekmi ali treningu. Očitno gre za določeno trenersko »bolezen«, da se takoj po tekmi ali po zaključenem prvenstvu z mislimi že usmerimo k naslednjemu načrtu. Nič nam ne sme uiti, vse želimo imeti pod nadzorom, želimo videti jasno sliko in se pripraviti na naslednji trening. Gre za nenehno zgodbo, za proces, iz katerega se, vsaj v tem trenutku, še ne znam izklopiti.

Z višjim nivojem tekmovanja se verjetno povečujejo tudi obremenitve, pritiski in zadolžitve.

V nogometu se živi iz tedna v teden, saj je tak tekmovalni ritem. Hkrati pa moraš videti širšo sliko in slediti dolgoročnemu načrtu. Nikoli ne smemo izgubiti širšega pogleda, obenem pa se zavedamo, da je naslednja tekma najpomembnejša. Zdaj je treba znotraj tega manevrirati in ekipo pripraviti, da doseže želeni rezultat, pri čemer pa moramo paziti tudi na razvoj igralcev, igre in kluba.

Veliko premišljujem o psihološki komponenti posameznikov in ekipe ter se ukvarjam z njo. Zelo pomembno je, da se igralci počutijo samozavestno, so vseskozi motivirani in da sledijo našemu skupnemu cilju.

V krstno sezono Prve lige Telekom Slovenije ste se podali z ekipo, ki ni doživela veliko sprememb v primerjavi z igranjem v 2. SNL. Kakšen kompromis je bilo treba sprejeti pred začetkom sezone?

Ko smo postavljali prvi rezultatski cilj sezone, to je obstanek v ligi, smo razmišljali, na kakšen način lahko to dosežemo. Ena od opcij je bila ta, da se pripelje 10 novih igralcev, ki bi bili dovolj kvalitetni in bi bili hkrati tudi sposobni igrati naš način igre – hiter, moderen nogomet. S tem naj bi si zagotovili obstanek ter ohranili prodajno zanimivost naših mladih igralcev. Druga opcija pa je bila, da nadaljujemo s kontinuiteto celotnega paketa. Odločili smo se za slednje, kar pa je pomenilo, da imamo zdaj v ekipi nekaj starejših, zelo izkušenih igralcev, hkrati pa nekaj tistih, ki prve lige še nikoli niso izkusili. Za to opcijo smo se odločili tudi zato, ker so igralci uigrani med seboj, poznajo naš sistem dela in ker je tudi finančno veliko lažje izvedljivo. Si pa na srednji rok v prvi ligi želimo igrati z mlado, potentno ekipo, ki bo igrala atraktiven in hiter nogomet.

Gre torej za tranzicijsko ekipo na poti do nekakšnega prototipa ekipe NK Bravo. Kakšne so dolgoročne želje?

Naša ideja o ekipi je, da mora biti mlada, eksplozivna in sposobna kvalitetne obrambe ter hitrih napadov. Igralci v obeh fazah igre bi morali biti sposobni zdržati v duelih 1 na 1, kot ekipa pa moramo dosegati rezultate. Želimo imeti prepoznaven način igre, kot ga že razvijamo v mladinski in kadetski selekciji. Čeprav smo si želeli ta model prenesti tudi v člansko konkurenco, tega zaradi hibridne oziroma tranzicijske ekipe trenutno še ne moremo narediti. Ampak zavestno smo se podali v to zgodbo z igralci, ki so nam zagotovili preboj v prvo ligo. Tudi po vseh ocenah smo prepričani, da so ti igralci sposobni igrati na najvišjem nivoju, seveda pa bo čas pokazal, ali smo imeli prav.

Jedru iz lanske sezone ste dodali nekaj novih igralcev. Dva sta napredovala iz mladinske ekipe, nekaj jih je prestopilo iz drugih sredin. Kako težko je mlade in nove igralce vključiti v proces članske ekipe?

Mladi potrebujejo čas, izkušnje in odigrane minute na igrišču. Tega se ne da preskočiti, vprašanje pa se postavlja, koliko je klub sposoben mladim ponuditi to priložnost. Mi na trenutke kar premalo izpostavljamo, koliko mladih dobiva ali je dobilo priložnost v prvi ekipi. V tem trenutku igrata pri nas v prvi postavi celo dva mladinca. Je pa mlade igralce težko zadržati v klubu. Predstavljajte si ekipo: Frelih, Gril in Vekić na vratarskih pozicijah. Brekalo, Zaletel, Stojinović, Urbančič, Trontelj, Kurtović, Klemenčič, Matko, Španja na branilskih položajih. Bijol, Gnezda Čerin, Svetlin, Ogrinec, Mavretič, Piskule, Filipčič, Vokić v zvezni vrsti. Tučić, Žižek, Kadrić zgoraj. Vsi omenjeni igralci so bili v zadnjih treh, štirih letih v našem mladinskem pogonu. Če dodamo še Hotića in Bajdeta, ki sta produkta nogometne šole Bravo, dobimo tip ekipe, ki jo želimo sestaviti v naslednjem obdobju.

Na trgu iščemo mlade, hitre in kvalitetne igralce, ampak hitro se pojavi naslednja težava. Čeprav je nogometni trg globalen, je za nas izjemno majhen. Želimo si ostati čim bolj slovenski klub, ampak naše tarče hitro pritegnejo in ujamejo drugi klubi, ki imajo daljšo tradicijo in globlji žep. Delamo na tem, da bi ustvarili okolje in pogoje, da bodo takšni igralci ostali pri nas in v NK Bravo igrali tudi v prvi ligi.

Razvoj članske ekipe je bil v zadnjih letih zares neverjeten. Še naprej govorimo o pravljici, o sanjah. Je sploh možno nadaljevati v takšnem tempu?

Sam sem velik optimist. Nek normalen razvoj, ki ga vidim, je najprej postati stabilen prvoligaš, nato pa ekipa, ki se bori za Evropo. Koliko časa bo potrebnega za tak razvoj, ne vem. Sem pa prepričan, da bi morala biti takrat profil ekipe in sama igra takšna, kot si ju želimo. Le tako bomo zanimivi in konkurenčni ter nenazadnje zadovoljni z ekipo na evropski sceni.

Treba se je zavedati širše zgodbe, in to na vseh ravneh kluba v vsakem trenutku. Če pogledamo pet let nazaj in primerjamo takratno situacijo z današnjo, je napredek neverjeten. Verjamem, da klub ne bo izgubil glave in ne bo prišlo do kakšne drastične spremembe, saj smo rastli organsko. Morebiti je bil preskok kdaj prehiter, ampak ohranjamo mirno glavo. Ne vidim razloga za spreminjanje hitrosti razvoja celotnega kluba. Tudi če bomo zdaj zmagali pet tekem zapored, v nobenem pogledu še nismo kandidat za Evropo. Seveda se vse lahko zgodi, ampak mi moramo ostati znotraj svojega okvirja širše zgodbe.



MH
Foto: Sportida.com