BRAVO BRAVO: S stvarmi, ki me ne delajo boljšega, se ne obremenjujem preveč!

Žan Trontelj je za družino Bravo več kot le člen članske zasedbe. Je njen otrok, saj je v njej odraščal, se kalil in nabiral znanje v selekcijah njene nogometne šole. S prepričljivimi predstavami na zelenici si je utrl pot do najvišje stopničke v slovenskem nogometnem prostoru, do Prve lige Telekom Slovenije. Akter številnih uspehov šišenske zasedbe pravi, da se tedaj, ko si postaviš cilj in se ga neumorno trudiš doseči, lahko uresniči prav vse. Tudi otroške nogometne sanje.

Enajst ligaških obračunov je v letošnji nogometni sezoni že za vami in vašimi soigralci, na katerih ste vknjižili  990 minut. Kje tiči skrivnost vaše dobre forme?

Skrivnost dobre forme pripisujem temu, da se trudim biti osredotočen na stvari, ki so pomembne tako za moj športni kot življenjski napredek, obenem pa skrbeti za telo in fizično pripravljenost skozi pravilno prehrano, vadbo itd. Prav tako se vsak dan trudim biti boljši, zato pri vsem, kar počnem, stremim k napredku. Nogomet ni izjema.

Ste si kot otrok predstavljali, da boste nekoč igrali na najvišjem nivoju slovenskega nogometnega tekmovanja?

Niti ne. Nogomet je zame predstavljal otroško ljubezen do žoge in druženje s prijatelji. Želja po profesionalnem igranju nogometa se je v meni pojavila, ko smo s fanti osvojili naslov državnega prvaka do 12 let. Tedaj sem opazil, da je otroška ljubezen prerastla okvirje in se odločil, da bo nogomet postal moja služba. Želja po igranju in dokazovanju v njem pa je tekom let v meni le rastla.

Rezervnega načrta niste imeli, če bi se nogometne sanje izjalovile?

Če dobro pomislim, ne. Imel sem jasen cilj in odločil sem se ga uresničiti. Z nogometom želim biti preskrbljen do konca življenja.

V družini Bravo ste od leta 2011. Kako se spominjate prihoda in začetkov v rumeno-modri družini?

Spominjam se jih predvsem po »navajanju« na žogo, kjer mi je veliko znanja dal Tomi Kostric, tedanji trener. Obenem sem veliko nogometnih veščin in spretnosti pridobil preko raznoraznih turnirjev, ki smo se jih tekom selekcij udeleževali. Mednarodni turnirji, na katerih selekcije Nogometne šole Bravo kažejo svojo moč, niso izjema. Ti so mi dali veliko dodatnega znanja.

PREBERITE ŠE:

BRAVO BRAVO: Šport je bil zame vselej magnet
BRAVO BRAVO: Zvezane roke ne smejo biti izgovor
BRAVO BRAVO: Vse telemlji na argumentiranem delu stroke
BRAVO BRAVO: Ne boste me slišali reči, da je nekdo boljši ali slabši od mene!
BRAVO BRAVO: O težavah in izzivih v korona-krizi

Prav zato bi lahko dejala, da ste produkt Nogometne šole Bravo. Iz nižjih selekcij ste se prebili vse do članske. Koliko odrekanja je terjal nogometni razvoj?

Ste kdaj razmišljali o tem, da bi kopačke »obesili na klin«?

Če me vprašate, ali mi je nogomet in z njim povezane obveznosti kdaj načenjal živce, bi vam odgovoril pritrdilno, a da bi kopačke »obesil na klin« nikoli nisem niti pomislil.

Kako težak preskok je iz mladinske selekcije pomenila pridružitev članskemu moštvu? Ste čutili velik pritisk?

Klub mi je vselej dajal največjo možno podporo. Prestopi, prehodi, dogajanje znotraj in med selekcijami so pri nas dobro premišljeni in strokovno utemeljeni. Ne vem, kako je drugje, a v NK Bravo mi je prav to olajšalo prehode med selekcijami.

Pa željo po dokazovanju? Konkurenca med fanti in želja po uveljavitvi je bila verjetno večja kot prej.

Na nek način ja. Ko sem doživel vpoklic v člansko selekcijo, sem bila star 18 let in zame je to pomenilo posebno čast, s katero pa je seveda prišla tudi večja odgovornost.

Bili ste pomembno gonilo ekipe, ki se je pred dvema sezonama uvrstila v Prvo ligo Telekom Slovenije. Je za vas to na nek način pomenilo poplačilo vloženih naporov in trdega dela?

Lahko bi rekel. Bil sem mlad, pridružitev članom pa je pomenila poplačilo mojega truda in dela tekom let. S fanti, s katerimi smo šli skupaj čez mladinski pogon, smo rastli s klubom. Ko gledam nazaj, se spominjam lepih trenutkov, zmag, medsebojne podpore in zaupanja med nami tako na kot zunaj igrišča. Čudoviti spomini in lepe zgodbe.

Koliko treme ste čutili pred debijem v prvi ligi?

Pravzaprav nič, me pa na tisti obračun vežejo neprecenljivi spomini. Debija med prvoligaško druščino pač ne gre pozabiti.

Ste si shranili kak spomin na tisti obračun? Morda zapisnik ali dres, ki ste ga nosili …

Ne, nisem si shranil ničesar.

S sijajnimi predstavami na zelenici ste si postopoma priborili mesto v začetni enajsterici. Dejan Grabić vam je na zadnjem obračunu proti Domžalam v prejšnji sezoni namenil celo kapetanski trak. O kako veliki časti govoriva?

Biti kapetan ekipe predstavlja posebno odgovornost, obenem pa kaže, da vate zaupajo in verjamejo tako soigralci kot strokovni štab. S trudom, željo po osvojenih prvenstvenih točkah in predstavo na zelenici jim moraš vero vate povrniti vsako tekmo zapored. Vsi za enega, eden za vse!

Sanjate o tem, da bi si ga pogosteje nadeli?

Nedvomno si ga je lepo nadeti, vendar mi kapetanski trak ne predstavlja obveze. Vesel sem, če ga lahko nosim, vendar nisem nejevoljen, če je na posameznem obračunu kapetan pač kdo drug.

Je med najboljšimi slovenskimi nogometnimi ekipami letos lažje igrati, ker je krstna sezona za vami?

Lažje zagotovo ne, kvečjemu težje zaradi trenutne zdravstvene situacije, vezane na širjenje in omejevanje virusa Covid-19.

Kakšen nasvet bi »današnji« Žan Trontelj dal »mlajšemu« Žanu Trontlju, npr. ob uvrstitvi v prvo ligo ali pred prvo prvoligaško tekmo?

Upaj si, drzni si in pokaži sebi, svetu, ljudem in navijačem, da lahko uspeš in postaneš najboljši!


Maja Šturm